Grega Repovž

27. 8. 2021  |  Mladina 34  |  Uvodnik

Zastava na Triglavu

Na prvi pogled se morda res zdi, da liberalnejši in bolj svobodomiselni, tisti, katerih prepričanja so – popreproščeno rečeno – bolj leva, nimajo tako močnega odnosa do države in njenih simbolov. Ta manj izraziti in manj javno izkazani odnos se pogosto preprosto prevaja v to, da ji tudi niso tako predani kot bolj konservativni prebivalci, ki ves čas poudarjajo svoje slovenstvo in državotvornost. Vendar so zadeve kompleksnejše in zgodovinsko pogojene.

A začnimo zgodbo drugje, na prvi pogled se ne bo zdelo povezano. Novinar Dela Peter Žerjavič je ta teden spomnil, kakšni so bili razlogi, da je Nemčija oziroma njena kanclerka Angela Merkel leta 2015 odprla nemške meje in sprejela skoraj milijon beguncev. Kaj se je torej že zgodilo leta 2015? Begunci iz Sirije in tudi drugih držav so se konec poletja najprej pojavili v Makedoniji. Kaj se dogaja, smo se spraševali. In potovali so na kolesih, ki so jih kupili od preprodajalcev. Da, na kolesih.

Bilo jih je vse več. In vsi so odhajali predvsem v njim najbližjo državo EU na poti: naprej v Srbijo, od tam pa – na Madžarsko. Madžarska se je znašla v škripcih, ni zmogla tega begunskega vala. Zato se je madžarski premier Orbán obrnil na svojega kolega, avstrijskega premierja Faymanna. Ta je poklical Merklovo. In kaj je naredila slednja? Odločila se je, da bo pomagala in da bo Nemčija prevzela veliko večino beguncev, ki jih Madžarska ni zmogla oskrbeti. Še enkrat: pomagali so Madžarski. Ki jo je že takrat vodil premier Orbán.

Orbán se Nemčiji in Merklovi za to potezo ni zahvalil, ampak je zgodbo obrnil in jo grdo zlorabil. Zaradi Orbána in njegovih posnemovalcev (Janše in ostalih) Merklova danes velja seveda za tisto, ki naj bi malodane povzročila begunsko krizo. Pa vendar: bi Merklova ravnala drugače, če bi vedela, da bosta Orbán & gang to njeno dejanje v naslednjih letih zlorabila za rušenje Evrope, za spodbujanje rasizma, sejanje sovraštva in druga populistična pobalinstva? Zelo verjetno bi ravnala enako, vseeno bi pomagala tem ljudem v stiski, to se kaže tudi danes. Toliko smo jo lahko v dolgi politični karieri že spoznali. Zato bo Merklova ostala zgodovinska osebnost, omenjeni moški pa le madež na evropski zgodovini.

Kako je to povezano z različnim odnosom Slovencev do zastave in drugih simbolov? V resnici zelo. Nekateri državo dojemamo po njenih vrednotah in odnosu do ljudi, do človeka, ne glede na njegovo raso, osebne značilnosti, spol itd. In na tem sta dejansko utemeljeni tudi slovenska državnost in slovenska demokracija. Čeprav danes Janša in njegovi poskušajo prikazati osamosvajanje in demokratizacijo kot nekakšen nacionalističen projekt, je bil to projekt prebivalcev te države, ne glede na njihove politične, nacionalne in druge osebne okoliščine. To je bila veličina tega projekta, to je bilo tisto, kar nas je razlikovalo od drugih delov Jugoslavije v tistem zgodovinskem trenutku.

A ni šlo samo za to. Do razpada države je prišlo zaradi načrtno spodbujenega srbskega nacionalizma, spodbujenega z lažmi in populizmom, ki ga danes lahko vidimo tudi v retoriki Janeza Janše in SDS ter Toninove Nove Slovenije. Srbski politiki so govorili samo o Srbiji, vse srbsko je bilo izjemno, povsod so bile srbske zastave, značilne narodne noše, pa četniška oblačila, kokarde itd. No, njihovi diplomati kljub vsemu niso nosili narodnih noš.

Slovenci nismo želeli biti taki. Hoteli smo biti drugačni, hoteli smo stran od tega, bilo nam je tuje in neprijetno. Žal je v enak nacionalizem zaneslo tudi sosednjo Hrvaško. Bilo je malce drugače, ker je bila Hrvaška napadena država. A vseeno je bil hrvaški nacionalizem enako neprijeten. Povsod rdeče šahovnice, zastave in grbi, pa vsiljevanje himne v vsako poro življenja.

Slovenci smo bili tudi nacionalisti, a vseeno smo hoteli biti predvsem sodobni, odprti in napredni. Zato smo prva leta zastavo uporabljali z mero, in ko smo jo, smo jo spoštljivo in le v izjemnih trenutkih. Seveda ne vsi, vendar lahko zapišemo, da je ta zaveza, da smo skupaj v različnosti, da se ne preštevamo ter da s simboli delamo spoštljivo, nekaj, čemur je bila predana večina.

Žal ni zdržalo. Žal je bilo tudi v Sloveniji vedno preveč politikov, ki so videli v nacionalizmu bližnjico do volilnih glasov. Demos je resno zabredel v to kmalu po osamosvojitvi, ne nazadnje je zaradi tega razpadel. Janša pa je prav v nacionalizmu našel rešilno bilko, ki mu je leta 1992 pomagala, da se je rešil pred političnim propadom. In z leti je postal, njegovi privrženci pa z njim, le še bolj podoben tistim, od katerih smo »zbežali« iz Jugoslavije, tako kot so srbski in hrvaški politiki v začetku devetdesetih prevzeli četništvo in ustaštvo, je tudi on prevzel domobranstvo. Nikoli si nismo mislili, da bo Slovenija postala tako podobna Srbiji in Hrvaški v njunih najslabših trenutkih.

Triglav je četrti nacionalni simbol. Dolga leta je ostal nedotaknjen. Če si šel na Triglav, je bilo najbolj fino prav to, da je bilo na vrhu vedno toliko ljudi različnih narodnosti. Izjemen ni bil v svoji slovenskosti, ampak internacionalnosti.

Čeprav poslanci državnega zbora niso dobili podpore za janšizem, so lani s prevaro volivcev oblikovali janšizem kot vladajoči režim. Tudi zoper to prevaro se borijo protestniki. Zato, ker smo prišli tako daleč, se danes borijo tudi za simbole te države. In zato so šli protestniki na Triglav. Sindikalistka Tea Jarc je v 70 tednih pokazala, kako zelo je predana tej državi – svobodomiselni in odprti, tej, ki smo jo podprli na plebiscitu pred 30 leti.