Naši dobri nameni

N'toko

27. 8. 2021  |  Mladina 34  |  Žive meje

V dnevih po spektakularnem pohodu talibov je javnost znova uzrla veliko prevaro, ki se skriva pod zastavo »demokracije in človekovih pravic«. Vsakomur, ki je gledal množice obupanih beguncev, kako se oprijemajo letalskih kril na kabulskem letališču, je postalo jasno, da so nam o Afganistanu lagali – invazija ni prinesla nobenega napredka, stabilnosti ali varnosti. Ne tam ne tukaj. Vojna proti terorju, ki je zaznamovala zadnja dva desetletja svetovne politike, se je znova pokazala kot farsa. Kljub temu pa v teh dneh nismo doživeli soočenja s to bolečo resnico. Vsaj ne v uradnih medijih. Nismo slišali ne zahtev po obratu v zunanji politiki ne po kaznovanju odgovornih. Novinarji in komentatorji so zgolj v prazno ponavljali vprašanje »Kaj je šlo narobe?« in čakali, da funkcionarji uskladijo zgodbe.

Toda že iz vprašanja »Kaj je šlo narobe?« je bilo jasno, da nihče ne pričakuje resnega odgovora. »Kaj je šlo narobe?« namreč predpostavlja dobre namene misije, češ: »Vse je bilo prav zamišljeno, le pri izvedbi se je zataknilo.« In na to napačno vprašanje so po nekaj dneh usklajevanja glasovi sistema našli primerne odgovore – pred kamerami so se zvrstili vojaški birokrati in ministri, ki so nam usklajeno servirali narativo o »nizki morali afganistanske vojske« in obžalovali izgubo »velikega napredka«, ki smo ga prinesli Afganistancem. Uredniki so z vso resnostjo reproducirali zgodbe nadutih polkovnikov o tem, kako korumpirani Afganistanci pač »niso zmogli enakega domoljubja kot Slovenci med osamosvojitvijo«. Vsi vemo, da ni nič od tega res, ampak smo tiho pustili, da laži zapolnijo informacijski vakuum.

Resnica bi bila najbrž pretežka za prebavo. Le kdo bi hotel slišati, da z invazijo pravzaprav ni šlo nič narobe? Izpolnila je vse svoje namene: destabilizirala je regijo in pustila ruševine na plečih Rusije in Kitajske ter kupu ljudi prinesla nesluteno bogastvo od državnih koncesij in organiziranega kriminala. Res je, da so se morale ZDA odpovedati popolni hegemoniji v srednji Aziji, a to vemo že dolgo – spodrsljaj je zgolj v tem, da so talibi za trenutek razkrinkali ameriške laži o »širjenju demokracije in človekovih pravic«. Kdor je mislil, da so šli naši fantje pod Hindukuš širit razsvetljenske vrednote, se je moral zazreti v resnično podobo sodobnega imperializma in si priznati, da smo bili na strani zla. Bili smo na strani plenilcev, ki so v Afganistan najprej uvozili savdski vahabizem in oboroževali džihadiste, nato pa v lovu za temi istimi džihadisti okupirali državo in Afganistancem vsilili vladavino pokvarjenih finančnikov in warlordov, ter pri tem pobili 160.000 ljudi, bombardirali šole in bolnice, ugrabljali in mučili civiliste, za sabo pa pustili gore orožja in največjo heroinsko industrijo na svetu. Edino vprašanje, ki ga lahko ob tem postavi resen novinar, je: »Kdo bo odgovarjal za laganje slovenskemu narodu in škodo, ki je bila storjena?«

Toda tega vprašanja nismo slišali. Namesto tega smo gledali ravnotežnostno vajo slovenskega komentariata, ki je obsojal ameriško okupacijo in hkrati obsojal Bidna, da jo je zaključil. Poslušali smo bebasto ponavljanje fraze »Kaj pa pravice žensk?«, kot da bi še eno desetletje pošiljanja naših najbolj šovinističnih moških v tujo deželo prineslo žensko emancipacijo. Poslušali smo pravljice o »dobrih namenih v Afganistanu«, tako kot že 30 let poslušamo, da so imeli naši osamosvojitelji dobre namene, ko so pognali Balkan v vojni pekel in za našimi hrbti prodajali tone orožja genocidnim generalom. Tako kot smo leta 2003 poslušali, da je treba podpreti okupacijo v Iraku, da bi zagotovili mir. Tako kot smo poslušali, da nas kupovanje oklepnikov približuje smernicam naprednih članic Evropske unije in Nata. Že res, da je od včlanitve v Nato in EU naša vojska prisotna na vseh svetovnih moriščih, naša država pa obdana z žico, ampak pomembno je, da so bili nameni pravi!

Morda je čas, da preverimo resnično stanje. Kaj pa, če ni šlo nič narobe, ampak je destabilizacija tujih držav sestavni del zahodnega liberalnega reda? Kaj pa, če se nismo priključili najbolj miroljubnemu delu sveta, ampak je naša koalicija odgovorna za najhujša sodobna grozodejstva? Kaj, če nismo bojevniki na strani napredka, ampak le zunanja izpostava imperialnega režima, ki periferiji že desetletja onemogoča razvoj in podpira

skrajno desne vojaške hunte od Nikaragve do Indonezije? Dokaze za to imamo pred nosom: po 30 letih priključevanja Zahodu tudi sami živimo pod konservativno vlado, ki uvaja policijsko in medijsko represijo, pa se ji ni nobena napredna država obotavljala prodajati orožje. Če bi Američanom prišlo prav, bi oborožili tudi Štajersko vardo.

Ni videti, da nas je katastrofa v Afganistanu česarkoli naučila. Nasprotno, naši mediji že med poročanjem o umiku širijo novo ameriško propagando – povsod se namreč pojavljajo izjave o »kitajskem zmaju«, ki »steguje kremplje po afganistanskih resursih« in »se požvižga na človekove pravice«. Kako, prosim? Kaj točno pa mislimo, da so tam počeli naši zavezniki? Ali res kdo verjame, da so šli Američani v Afganistan zaradi pravic žensk, ne pa zaradi naftovodov in surovin? Namesto da bi bili pomirjeni ob dejstvu, da bo diplomacija v Srednji Aziji končno v rokah Kitajske, ki ne grozi celemu svetu z vojno in ki je v zadnjih treh desetletjih dejansko zgradila kaj javne infrastrukture, nas mediji že ogrevajo za novo hladno vojno. Da bi bila ironija popolna, se zahodni človekoljubi pri tolčenju po Kitajski sklicujejo na človekove pravice muslimanov!

Slovenske elite so nas prepričale, da so naši interesi povezani z interesi Zahoda. V tem imajo danes celo prav, saj so 30 let vodile politiko, ki nas je gospodarsko prepletla z imperialnimi državami. Nimajo pa prav, ko zatrjujejo, da so ta zavezništva jamstvo za demokracijo in človekove pravice ali da zaradi njih uživamo stabilnost in napredek. Večina opazovalcev, soočenih s to kontradikcijo, ponavlja samoprevaro: »Namen imperialistov je dober, le pri izvedbi se malo zatika.« In danes se slovenska javnost, s svojimi najbolj kritičnimi glasovi vred, ni zmožna ozreti okoli sebe in si priznati, da smo bili nategnjeni – namen je bil vedno le plenjenje. Prej ko se bomo o tem nehali sprenevedati, prej ko bomo nehali ponavljati ameriške floskule o človekovih pravicah in demokraciji, prej bomo lahko začeli preusmerjati našo politiko proti človeškemu napredku. Priložnost, da izberemo drugačno pot, se ponuja že s prihodom beguncev.