Betlehemska luč

Heni Erceg

27. 8. 2021  |  Mladina 34  |  Hrvaška

»Predvideni sta dve nadstropji, sedišč bo 200, notranjost bo v celoti nosila hrvaški podpis, domači umetniki bodo izdelali mozaike, oblikovno rešitev za klopi …« No, končno bomo v državi, ki ji je ostal samo še kino ali dva, dobili novo kinodvorano, sicer pa niti stroški gradnje niso posebej visoki, tako da se zdi nekako nesmiselno ostriti pero zaradi ubornega pol milijona evrov, kolikor bo kulturno občutljiva vlada iz proračuna namenila za projekt.

Pa vendar, hudičevi levi brezvezniki menijo, da bi bilo s tem denarjem mogoče postaviti vsaj deset hiš v Baniji, prizadeti od potresa, ali pa sredstva porabiti za obnovo Zagreba, namesto da z njimi gradimo kinodvorano, kakor bi tudi lahko poimenovali Kapelo hrvaških svetnikov in blaženih v Betlehemu v Izraelu. Kajti točno za takšen kretenski projekt bo ta država, izčrpana od nesposobnosti svoje oblasti, namenila precejšen znesek. Dobila ga bo hrvaška cerkev, bolj znana kot ena od premožnejših domačih korporacij.

»Kapela hrvaških svetnikov in blaženih v Betlehemu bo občutno prispevala k utrditvi položaja in mednarodni uveljavitvi Hrvaške v Sveti deželi in v svetu,« blebeta eden od večjih bedakov v hrvaški vladi, minister za zunanje zadeve, in ves ponosen – kakor da se je pravkar odločil v državo sprejeti deset tisoč afganistanskih beguncev, ne zgolj 20 – dodaja, da je »katoliška vera globoko vtkana v nacionalno identiteto in duhovni razvoj družbe«. Prav kakor je tudi šeriatsko pravo v Alahovem imenu vtkano v identiteto talibov, kar najbolje vedo afganistanske ženske in deklice v pričakovanju ponovnega kršenja svojih pravic.

Romarji bodo v Betlehemu torej kmalu iz prve roke izvedeli vse o »hrvaški kulturi«, kar je za tukajšnje talibe sopomenka za hrvaške svetnike, razume pa se kakopak, da bo prav hrvaška kapela na Pastirskih poljanah v Izraelu največja! In bo tam imela osrednje mesto! Cerkev želi sodelovati pri vseh projektih, ki jih frančiškani izvajajo v Sveti deželi, saj bi »brez kristjanov Sveta dežela bila samo muzej«. Tako kot bo tudi od potresa razdejana Banija – kjer so do zdaj obnovili le kakih deset hiš, tamkajšnje prebivalstvo pa še vedno živi v zabojnikih, v nemogočih razmerah – še dolgo, če ne za vedno ostala »samo muzej«. Kakor je tudi precejšen del Hrvaške samo izpraznjen muzej, opomnik, da so tu nekdaj živeli kristjani, a so se potem – zaradi golega preživetja – odpravili v različne, pogosto nekrščanske dežele.

No, premier v drži despota, ki je Hrvaško dobil v dedno nasledstvo, na kritike o zapravljanju državnega denarja za cerkvene muhe odgovarja, da ne moremo samo obnavljati – kot da sploh karkoli obnavlja – in da moramo biti ponosni, ne zgolj kritizirati, pa tudi, da bo kapela v Betlehemu, ko jo bodo videli tujci, nemudoma spodbudila množični turistični obisk Hrvaške. »Tako je treba razmišljati, konstruktivno,« je premier cinično sporočil nedomoljubnim izrodkom, ki mislijo, da bi morala cerkev sama plačati za gradnjo svojih objektov po svetih deželah. Še posebej, ker gre za neizmerno bogato ustanovo, vendar s takšnim vplivom v družbi, da ga ni boga, od katerega ne bi bila sposobna izmolsti denarja. In v domnevno posvetni državi se ni dolžna zagovarjati pred nikomer, niti pred represivnimi organi, če zaide v javni kriminal.

Kakršen je bila recimo gradnja ogromnega nakupovalnega središča v Zagrebu, za katero so porabili 50 milijonov evrov, a je posel propadel in središča niso nikoli odprli, cerkveni nosilec te mafijske rabote pa je bil v skladu s humornim cerkvenim zakonom kaznovan s petimi leti prepovedi javnega nastopanja. Državne službe so pri tem držale jezik za zobmi, čeprav se je razvedelo, da je isti duhovnik prevaral tudi neko naivno vernico iz narodnega parka Plitvice. Izmamil ji je hišo in precej zemljišča z obljubo, da bo tam zgradil cerkev, nekaj podobnega kapeli v Betlehemu, namesto tega pa je postavil apartmaje in velja za enega od najvplivnejših nezakonitih investitorjev na območju Plitviških jezer. Toda država se nikoli ne meša v kriminal te privilegirane firme, oproščene davkov, ki niti državi sami nikoli ne predloži finančnih poročil, kaj šele državljanom, katerih denar ves čas sesa.

Za ta edinstveni položaj se katoliška cerkev lahko zahvali davni politični trgovini med predsednikom Tuđmanom in Vatikanom, s katero si je Tuđman zagotovil pomembno podporo cerkvenih krogov, cerkev pa vrnitev ogromnega premoženja, verouk v šolah in pravico do vmešavanja v vsa družbena in posvetna vprašanja, od pravic istospolno usmerjenih do pravice žensk do splava. Vatikanskih sporazumov, s katerimi se je država zavezala, da bo cerkvi darovala skoraj milijardo kun na leto, noče revidirati nobena oblast, v cerkveno blagajno pa se zliva ogromno državnega denarja brez vsakršne obveznosti povratnih revizorskih poročil, še več, vsa »pobalinstva« se pometejo pod preprogo, kot na primer takrat, ko so v Vatikanski banki odkrili veliko vsoto denarja na zasebnem računu najvišjega predstavnika katoliške cerkve, ki je prav zdaj blagoslovil temeljni kamen kapele v Betlehemu.

Tam se bodo romarji seznanjali z »duhovnostjo« konservativne Hrvaške, nato pa pohiteli sem, kjer bodo osupli naleteli celo na kakega brezverca, prisilno naseljenega tu zato, ker je Natova marioneta s svojimi 3500 vojaki v njegovi domovini – vidimo, s kakšnim uspehom – dve desetletji »uvajala demokracijo«. Kajti »Hrvaška se brani v Afganistanu«, kot je takrat česnala militantna nekdanja predsednica Republike Hrvaške. Eh, ko bi vsaj Kabul lahko postal kaj takšnega, kot je Betlehem. In bi tam stala Kapela hrvaških svetnikov.