3. 9. 2021 | Mladina 35 | Dva leva
Vrnitev člena 133
(Sta neonacizem in janšizem subkulturni ali folklorni fenomen?)
»Z globo od 500 do 1.000 evrov se kaznuje, kdor se prepira, vpije ali se nedostojno vede do uradne osebe pri uradnem poslovanju ali v zvezi z uradnim poslovanjem ali do najvišjih predstavnikov države, poslanca, člana državnega sveta, člana vlade, sodnika ustavnega ali vrhovnega sodišča ali zoper njegovega bližnjega, s takšnim vedenjem pa lahko povzroči vznemirjenje ali razburjenje ali ogrožanje posameznika ali skupine ali škoduje njegovemu ugledu in takšno vedenje pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa osebno zazna na kraju kršitve.«
— Po tridesetih letih Janšev režim vrača v obtok zloglasni 133. člen
»Posamezne subkulture, ki bi jih lahko označili za skrajne, se po naših ugotovitvah nasilju (praviloma) izogibajo.«
— Prvi policaj države Olaj prepoznava v neonacističnih »subkulturah« tako rekoč mirovniške popadke (seja KNOVS DZ, 26. 8. 2021)
Pred 22 leti, junija 1999, so bile volitve v evropski parlament. Zadnje pred začetkom širitve proti postkomunistični srednji Evropi (in Cipru). Vladala je vsesplošna evforija združevanja, priključevanja. No, morda je bila evforija zaigrana, a nihče od velikih evropskih igralcev ni dvomil, da je treba združeno Evropo širiti. Revija Courrier International je tik pred volitvami pripravila obsežen evropski blok, v katerega so iz vsake članice povabili enega uveljavljenega kolumnista, redaktorja ali novinarja ter tudi po enega iz dežel v prednostni čakalnici. Pisali naj bi o pričakovanjih pred velikim pokom. Nekje so staknili podpisanega, da kaj napišem iz slovenske perspektive. Večina besedil je bila predvidljivih. »Stari Evropejci« so govorili, da je širitev velika priložnost, pozitivni izziv, čakajoči »novi Evropejci« pa, kako bodo pomembno prispevali h kulturnemu, ekonomskemu in vsakršnemu bogatenju združene Evrope. Sam sem pristopil manj ambiciozno in besedilo naslovil Slovenci prihajamo, ampak brez panike, prosim!. Napisal sem, da je Evropa lahko mirna in spokojna, da Slovenci prihajamo v Evropo po prstih, komaj opazno. Še več! Ključna skrb ob opredeljevanju za Evropo ali proti njej ni, ali in kako ji bomo uspeli prodati naše proizvode, identiteto in naravo, ampak obratno, kako vse to pred Evropo skriti (»da nas ne bodo pokupili«). In predvsem, da prihajamo ubogljivo in poslušno. Radi ali neradi bomo izpolnili vse pogoje Evrope in mednarodne skupnosti. Vse? No, skoraj vse. V vojni v Jugoslaviji smo pokazali zrelost in se uklonili vsem zahtevam, razen eni – sprejeli smo komaj 1600 (beri tisoč šeststo) kosovskih beguncev. Ni lepo, ampak priznati je treba, da je to že takrat bilo evropsko, zelo evropsko. Zaključil sem nekako takole, da če nas torej Evropa sprejme v svojo družino, se to sploh ne bo opazilo in občutilo. Mar ni to ideal združene Evrope?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
3. 9. 2021 | Mladina 35 | Dva leva
»Z globo od 500 do 1.000 evrov se kaznuje, kdor se prepira, vpije ali se nedostojno vede do uradne osebe pri uradnem poslovanju ali v zvezi z uradnim poslovanjem ali do najvišjih predstavnikov države, poslanca, člana državnega sveta, člana vlade, sodnika ustavnega ali vrhovnega sodišča ali zoper njegovega bližnjega, s takšnim vedenjem pa lahko povzroči vznemirjenje ali razburjenje ali ogrožanje posameznika ali skupine ali škoduje njegovemu ugledu in takšno vedenje pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa osebno zazna na kraju kršitve.«
— Po tridesetih letih Janšev režim vrača v obtok zloglasni 133. člen
»Posamezne subkulture, ki bi jih lahko označili za skrajne, se po naših ugotovitvah nasilju (praviloma) izogibajo.«
— Prvi policaj države Olaj prepoznava v neonacističnih »subkulturah« tako rekoč mirovniške popadke (seja KNOVS DZ, 26. 8. 2021)
Pred 22 leti, junija 1999, so bile volitve v evropski parlament. Zadnje pred začetkom širitve proti postkomunistični srednji Evropi (in Cipru). Vladala je vsesplošna evforija združevanja, priključevanja. No, morda je bila evforija zaigrana, a nihče od velikih evropskih igralcev ni dvomil, da je treba združeno Evropo širiti. Revija Courrier International je tik pred volitvami pripravila obsežen evropski blok, v katerega so iz vsake članice povabili enega uveljavljenega kolumnista, redaktorja ali novinarja ter tudi po enega iz dežel v prednostni čakalnici. Pisali naj bi o pričakovanjih pred velikim pokom. Nekje so staknili podpisanega, da kaj napišem iz slovenske perspektive. Večina besedil je bila predvidljivih. »Stari Evropejci« so govorili, da je širitev velika priložnost, pozitivni izziv, čakajoči »novi Evropejci« pa, kako bodo pomembno prispevali h kulturnemu, ekonomskemu in vsakršnemu bogatenju združene Evrope. Sam sem pristopil manj ambiciozno in besedilo naslovil Slovenci prihajamo, ampak brez panike, prosim!. Napisal sem, da je Evropa lahko mirna in spokojna, da Slovenci prihajamo v Evropo po prstih, komaj opazno. Še več! Ključna skrb ob opredeljevanju za Evropo ali proti njej ni, ali in kako ji bomo uspeli prodati naše proizvode, identiteto in naravo, ampak obratno, kako vse to pred Evropo skriti (»da nas ne bodo pokupili«). In predvsem, da prihajamo ubogljivo in poslušno. Radi ali neradi bomo izpolnili vse pogoje Evrope in mednarodne skupnosti. Vse? No, skoraj vse. V vojni v Jugoslaviji smo pokazali zrelost in se uklonili vsem zahtevam, razen eni – sprejeli smo komaj 1600 (beri tisoč šeststo) kosovskih beguncev. Ni lepo, ampak priznati je treba, da je to že takrat bilo evropsko, zelo evropsko. Zaključil sem nekako takole, da če nas torej Evropa sprejme v svojo družino, se to sploh ne bo opazilo in občutilo. Mar ni to ideal združene Evrope?
In dejansko je od vstopa skoraj vseskozi veljala Drnovškova doktrina pasivne participacije in kooperacije; tudi v obdobjih, ko je vladal Janša. Sedaj se je vse spremenilo. Čez noč smo postali evropski zdraharji. Evropski problem. Evropske spake. V zadnjem času smo večkrat izpostavljeni in problematizirani kot Orbánova Madžarska. Ne brez razloga. Kar naenkrat se ne le latentno, ampak eksplicitno, demonstrativno kršijo norme in standardi človekovih pravic, medijske svobode. Nič več sramu in prikrivanja ekscesov zoper evropski pravni red. Če se je prej sicer zdelo, da morda neonacizem, desni ekstremizem, ni ravno tuj in odvraten vsakokratni desni oblasti, smo sedaj priča očitnemu in neposrednemu koketiranju, kolaboriranju. Tako neposrednemu, da vodljivi, ubogljivi in neavtonomni šef policije Olaj tudi na neposredne provokacije in izzive ni pripravljen eksplicitno zavrniti neonacistov. Vse relativizira z vzpostavljanjem ekvidistance in ekvivalence. Pač, zavračam vse ekstremizme. O. K., seveda. Kaj pa konkretno neonaciste, rumene jopiče, identitarce? Erik Valenčič na vztrajno ponavljanje vprašanj ni dobil odgovora. KNOVS (parlamentarna komisija za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb) tudi ne. Tudi oba policijska sindikata bosta morala kar najodločneje nastopiti proti direktorju, ki v javnosti sramoti stroko in poklic. Ter izvaja nespodobne pritiske na njuno članstvo, ko kot operativci posredujejo proti neonacistom.
Predvsem pa mora javnost, civilna družba, množično sporočiti, da tak človek na čelu policije demokratične države nima kaj početi. In ne nazadnje, kritična civilna družba, ki je med drugim reševala iz vojaškega zapora Janeza Janšo, ki je omogočila demokratično tranzicijo, je dobila krepko klofuto. Potem ko se je v osemdesetih oblikovala prav v boju proti verbalnemu deliktu, ki je bil zapisan v zloglasnem 133. členu kazenskega zakonika SFRJ, ji sedaj Janša vrača zloglasni člen skozi spremembo zakona o varstvu javnega reda in miru. To je gotovo najbednejši trenutek v politični biografiji Janeza Janše. Res kreatura, vredna pomilovanja. A kaj zdaj? Računamo, da bo sprememba zakona predvidela vsaj opcijo količinskih ugodnosti; da bomo, če jih žalimo, zmerjamo, okrcamo skupinsko ... oziroma kot sledi iz dikcije, povzročimo »vznemirjenje ali razburjenje ali ogrožanje posameznika ali skupine ali škoduje njegovemu ugledu ...«, deležni količinskega popusta pri izrekanju globe.
A kakorkoli. Ne zamudimo priložnosti, da v petek na vseslovenskem shodu proti fašizmu in neonacizmu to povemo kar najbolj množično in na glas.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.