Na nož, brez ironije

Bernard Nežmah

10. 9. 2021  |  Mladina 36  |  Pamflet

Letošnji Blejski forum je časnik Delo povzel s pejorativnim naslovom Rekordno zborovanje vzhodnih demokratov, ki implicira, da so politiki vzhodne Evrope drugorazredneži. K članku pa je pristavil fotko slovenskega premierja slikanega v hrbet na tiskovki pred stoječimi novinarji. Jasno, uredniška svoboda, vendar z norčavostjo, ki stvar predstavlja v neresnosti. Kanon resnih medijskih hiš pri poročanju je pač slika en face. A da bi pretehtali prestižno moč aktualne vlade, velja zadevo primerjati z Blejskima forumoma, ki sta ju organizirali vladi Mira Cerarja, ml. in Marjana Šarca. Leta 2017 je na Bled prišlo več zunanjih ministrov in srbska premierka, leta 2019 pa estonska predsednica, španski in turški zunanji minister ter še nekaj vodij nacionalnih diplomacij. Letos se je dogodka udeležilo 14 predsednikov vlad in držav. Razlika je huronska.

Pred dnevi so nekateri osrednji mediji objavili, da je obtožnica proti lastniku Kolektorja in Dela Stojanu Petriču in njegovim tovarišem v zadevi Etra 33 postala pravnomočna. Tožilstvo jim očita raboto izpred petih let v znesku skoraj dveh milijonov. Roka tožilstva je počasna, a v primerjavi z zadevo Zoran Janković in Stožice ji je priznati bliskovitost, saj tu postopa še enkrat hitreje.

Posebna hitrost pravosodja je sicer nevarni znak avtoritativnih režimov, pravkar so v beloruskem Minsku obsodili opozicijsko političarko Marijo Kolesnikovo na 11 let zapora zaradi poskusa prevzema oblasti prek lanskih množičnih protestov. V EU ni dileme, ni voditelja, ki bi ne obsodil predsednika Lukašenka zaradi obračunavanja z opozicijo. Španska sodišča se v hitrosti resda ne morejo meriti z beloruskimi, a kakšne kazni so izrekli izvoljenim predstavnikom Katalonije zaradi referenduma o neodvisnosti? Podpredsednika katalonske vlade Oriola Junqueresa so obsodili na 13, tri druge ministre pa na 12 let aresta. V demokratični Španiji so bili obsojeni na daljše kazni kot beloruska aktivistka!!!!!!!!? EU voditelji in njena komisija niso črhnili o avtoritarni Španiji, kaj šele o njenem drakonskem kaznovanju političnih voditeljev.

Posebej ekspresno pa ravna vlada, ki je lansirala v parlament predlog zakona o globah za žaljenje in nedostojno vedenje. Reč ima resda predzgodbo, serijo pouličnih nadlegovanj, pljuvanj in zmerjanj. Stanje duha v družbi se je dejansko radikaliziralo. Najbolj vidno, ko so proticepilski protestniki pred nacionalno televizijo prešli v akcijo, v kateri so vdrli v televizijsko hišo in zavzeli studio. Njeni uredniki in novinarji so bili kajpak ogorčeni, rekoč, da so jim že mesece z vpitjem in okupacijo prostora pred vhodom onemogočali delo. Imajo popolnoma prav, vprašljiv pa je njihov tenor, v katerem so ošteli aktualno vlado, da je s svojo kritiko na račun nacionalke spodbudila nasilni vdor in okupacijo studia.

Trditev, da oblastniki z besedno polemičnostjo sprožajo nasilna dejanja, pa je za svobodo govora nevarna. V demokratični družbi je namreč ostra ločnica med prosto kritičnostjo in nasilnimi postopanji. In tudi zgledi konfrontacij med različnimi politiki prinašajo dve jasno ločeni ravni: ostri besedni duel, ki pa nikoli ne preide v pretep, pljuvanje ali lasanje, niti med poslanci Levice in SDS ne. To je pač kultura antagonizma, kjer akterji sprejemajo svobodo govora, ki je omejena na politične odre, kot so parlamentarne dvorane, tviterski zapisi, politična zborovanja, javni govori in medijski nastopi.

Društvo novinarjev je ob incidentu na nacionalki uperilo puščico zoper vlado - to je rezultat načrtnih napadov na novinarstvo, na javne medije, kot sta RTV Slovenija in STA. Več kot vprašljiva kavzalna povezava. Stvar bi prej obrnili drugače. Kaj če so bili proticepilci, ki so spremljali naklonjeno in obsežno televizijsko poročanje o petkovih protestih, globoko frustrirani, ko so se soočali, da državna televizija z njimi ravna drugače? Zakaj eni protestniki, ki lahkotno oblegajo prostore političnih strank in suspendirajo svobodo prometa po mestnih ulicah, doživljajo medijsko slavo, njih pa jemljejo kot bizarno hordo?

Seveda to ne opravičuje njihovega nasilnega vdora v televizijsko stavbo. Toda, ali niso tudi množični mediji z afirmacijo protestništva, ki denimo obkoli ministrstvo za kulturo, sokreatorji nove kulture javnega nadlegovanja?

Nedvomno ima vsakdo pravico, da izreče najostrejša mnenja zoper politike, da jih objavlja, da organizira shode, pa vendar obstaja ločnica, katere prehod je nevaren. Seveda najdemo podobne zglede tudi iz časa prejšnjih vlad, ko so se demonstranti zbirali pred vrhovnim sodiščem zaradi sporne obsodbe Janše v zadevi Patria. Toda tedanji buntovniki niso pisali grafitov po stavbi sodišča niti niso sistematično ustavljali prometa.

V demokraciji je nujna državljanska kultura, ki sprejema vnaprej določene bojne ringe. Na pogrebu, v gostilni, na tržnici, v teatru se pač ne boš šel protestništva zoper javne osebe, četudi si jim gorak. Človek duha si bo kvečjemu privoščil duhovito bodico. To najdemo celo v nedavni srbski politiki, kjer sta pred dvigalom trčila šef radikalcev Vojislav Šešelj in njegov politični nasprotnik Nenad Čanak. Prvi ni udaril z obtožbami po antagonistu, ampak ga je trpko zbodel: Si še vedno živ?, in drugi mu je odbrusil: A ti nisi več v zaporu?

Ironija je kulturni meč, ki omogoča minimalno socialno vez tudi med največjimi sovražniki.