V mrtvem teku

Janko Lorenci

10. 9. 2021  |  Mladina 36  |  Kolumna

Epidemija znova naglo napreduje, jeseni in pozimi bo stanje morda še slabše kot pred letom v istem času. Po precepljenosti smo med zadnjimi v Uniji. V mračno prihodnost se pogrezamo.

Oblast je pri obvladovanju virusa povsem odpovedala. Predvsem je na vsej črti, tudi zdravstveni, izgubila zaupanje velike večine prebivalstva, brez tega pa ni mogoče obvladati nobene splošne stiske, tudi epidemije ne. Med zaupanjem v politiko in hudostjo epidemije obstaja očitna korelacija.

Ta čas imamo najslabše možno stanje; oblast v bistvu križem rok gleda, kako epidemija napreduje, očitno sprijaznjena z vsemi že znanimi posledicami – toliko in toliko krst, omrtvičen zdravstveni sistem, gospodarska škoda, novi lockdowni … Ostati v takem položaju negiben, zgolj pri deklarativnem spodbujanju državljanov, naj se cepijo, je popolnoma neodgovorno, cinično. To velja za vso politiko, daleč najbolj pa za izvršno oblast.

Položaj je absurdno morast. Kajti na voljo imamo cepivo. Dovolj ga je, ni optimalno, redkim posameznikom lahko povzroči težave, a scela je najboljše in tako rekoč edino sredstvo za obvladovanje epidemije in edina možnost, da se je sčasoma morda celo znebimo in zaživimo normalno. Toda ta blagoslov ostaja neizrabljen, ker ga skoraj polovica odraslih zavrača.

V naših razmerah se edini realni izhod iz tega brezpotja ponuja sam od sebe – uvedba obveznega cepljenja. Pravna podlaga za to obstaja, saj je obveznost cepljenja v veljavi za kar številne bolezni. Mnoge so popolnoma pod nadzorom, a obveznost cepljenja zanje ostaja. Covid je povsem zunaj nadzora, še letos je pobral veliko življenj, zdaj se širi kot kuga – cepljenje pa ni obvezno. To je noro, morbidno.

Še več: kot je v prejšnji Mladini napisal Dino Bauk, država mora skrbeti za zdravje prebivalstva in je, po ustavi in zakonu o nalezljivih boleznih, dolžna uvesti tudi obvezno cepljenje, če so podani epidemiološki razlogi. Janševa vlada se je obveznemu cepljenju odpovedala in torej vnaprej opustila dolžnost, da skrbi za javno zdravje. Namesto tega je cepljenje prepustila prosti presoji posameznika. Ki ga je pred tem pripravila do tega, da je izgubil zaupanje v njene poteze, nasvete, zapovedi, zdravstvene in druge.

Odgovornosti pa se s tem ni znebila. Število okuženih se vsak teden podvoji, sila je velika, položaj dramatičen. Toda oblast, kot rečeno, dogajanje zgolj opazuje in z zamudo napoveduje ali sprejema ukrepe, ki so se že izkazali za neučinkovite ali pa se izvajajo le na papirju (to večidel velja tudi za PCT). O obveznem cepljenju sploh ne razmišlja. Seveda ne zato, ker ji je svoboda posameznika nenadoma sveta, ampak zato, ker je tabor proticepilcev in omahljivcev (ki so tudi volivci) tako velik, da si ne upa prevzeti odgovornosti za tako potezo. Poleg tega je Janšev odnos do virusa dvoumen. Epidemija mu pomaga nasilno preurejati Slovenijo, je njegov zaveznik, hkrati pa mu, ker jo kroti tako neuspešno, volilno škodi. Če bi uvedel obvezno cepljenje, bi se zameril številnim volivcem. A drago ga bo stala tudi polno razvita epidemija. V tem precepu čeblja o potrebi po cepljenju, vendar pušča virusu prosto pot in ponavlja znane, toda jalove poteze.

Opozicija obveznega cepljenja seveda ne more uvesti, tudi če bi hotela, saj ni na oblasti. Tako vsa politika ostaja inertna, virus pa se nemoteno širi. Politiko je treba nekako pripraviti, da se bo zganila in si drznila uvesti obvezno cepljenje.

A tveganje bo sprejela le, če bo glede tega nastopila kot celota in si tako razdelila breme negodovanja necepilcev volivcev. Tu bi morala torej sodelovati, se dogovoriti. Ostro zavračanje janšizma in sodelovanja z njim je na splošno več kot upravičeno. Toda epidemija je za Slovenijo taka grožnja, da sodelovanje na tej točki preprosto zahteva.

Kako priti do takega dogovora, je vprašanje zase. Leva sredina je v tem zagatnem položaju tako rekoč poklicana, da pride s tako pobudo; če je odgovorna, bo nekaj tvegala za skupno korist. Hkrati bo prisilila drugo stran, da pobudo sprejme ali zavrne, s tem pa prevzame odgovornost za širjenje bolezni. Lahko pa se oba pola po tihem dogovorita za cepilno sodelovanje, potem pa z odločitvijo o obveznem cepljenju prideta pred javnost. To bi bilo dobro za resnost, prepričljivost dogovora in učinkovitost take politične poteze.

V vsakem primeru bi bilo treba to obveznost podpreti s premišljenim paketom posrednih nagrad in kazni, ki bi cepljene nagradil, necepljene, ki za to nimajo upravičenih razlogov, pa kaznoval. Obveznost cepljenja bi lahko najprej uvedli za posamične skupine, denimo učitelje in celotno medicinsko osebje.

Ostaja vprašanje, ali bi tak skupni nastop politike cepljenje res pospešil. Ali pa bi, kot mislijo nekateri, celo sprožil nekak anticepilni upor, množično cepilno nepokorščino. No, ta upor že obstaja – polovica odraslega prebivalstva se noče cepiti, slabše ne more biti. In nekaj pozitivnega učinka bi uvedba obveznega cepljenja gotovo imela, že zato, ker bi politika z enotno akcijo naredila redko, res državotvorno gesto. Med drugim bi vplivala na tiste, ki cepljenje zavračajo iz nasprotovanja temu ali onemu političnemu polu.

Smo v mrtvem teku, ki bo ubil vsaj nekaj sto ljudi, povzročil hude stiske otrok, mladih, starih, nas potisnil še bolj na vzhod. Pot cepilnega prepričevanja in prosvetljevanja je izčrpana, potrebno zaupanje zakockano, ukrepi ne delujejo. Iz tega močvirja se je treba nekako skopati. Ali ne bi bilo obvezno cepljenje proti covidu v takem položaju nekaj najbolj normalnega na svetu?

Predpostavka za to je minimum odgovornosti politike, zlasti vlade, se pravi Janše. Bomo dobili ta minimum ali potrditev, da ta človek hoče ubijalski virus?