Zakockano

Janko Lorenci

17. 9. 2021  |  Mladina 37  |  Kolumna

Evrobarometer je izmeril, kaj si mislijo prebivalstva unije o cepljenju, porabi evropskih sredstev, okolju, smeri, v katero koraka posamezna država. Rezultati so za Slovenijo porazni, njihov skupni imenovalec pa je izjemno nizko zaupanje v državo, politiko oz. trenutno oblast.

Pomanjkanje zaupanja je huda stvar. Pomeni, da se politika in ljudstvo oddaljujeta. Politika vedno manj upošteva ljudstvo, to pa politiki vedno manj zaupa. Rezultat je bolj konfliktna, teže vodljiva, običajno nazadujoča družba.

Zaupanje pomeni, da ravnaš predvidljivo, po zakonih in zaželenih standardih, pri čemer pa ti vsega ni treba predpisati, saj se norm držiš prostovoljno, brez prisile, ker meniš, da je stanje dobro ali znosno in tudi tebi v prid. Če tega elementarnega zaupanja v politiko in institucije ni, je treba vse predpisati, ukazati, odrediti. Toda prisila ne more nadomestiti zaupanja, saj njegovemu deficitu neizbežno sledi izmikanje, izigravanje, nespoštovanje zapovedanega. Hkrati se izgublja občutek odgovornosti in pripadnosti. To velja za vsa področja življenja, za vsa nadstropja družbe. Taka družba je čedalje bolj normirana in čedalje bolj razpuščena; slabše delujejo javne službe, več je dela na črno in utajevanja davkov, več klientelizma in korupcije, večja je nevarnost zdrsa v avtoritarnost, saj se državljani umikajo iz javnega življenja. Pomanjkanje zaupanja tudi trga vezi med ljudmi in skupinami, skupno dobro se umika v ozadje, družba se spreminja v atomizirano množico, kjer vsakdo skrbi le zase in najožji čustveni krog. Skratka, zaupanje je konstitutivna vrednota, nepogrešljivo lepilo vsake dostojne družbe. Družba brez njega trohni, razpada in skupaj jo vedno bolj držita le prisila in inercija.

Takemu stanju se bližamo v Sloveniji. Dobro ga ilustrirata epidemija in odnos do policije. Oblast je virus in policijo zlorabila, povzročila padec zaupanja v svoje in zdravstvene ukrepe in v policijo. Končna posledica bo več mrtvih in bolnih in več kriminala.

Nezaupanje v politiko in elite je doma povsod, a razlike med državami so včasih dramatične. Pri nas živimo v akutni in trajni krizi zaupanja. To ni posledica posebno godrnjavega slovenskega ljudstva, ampak predvsem tega, da je politika kot glavni družbeni kretničar grdo odpovedala.

Poglavitni krivec za zdajšnjo stopnjo nezaupanja je trenutna oblast s svojimi ekscesi. A scela zaupanje že dolgo spodkopava vsa politika. Stranke se kadrovsko obnavljajo po principu našosti, zanemarjajo sposobnost in dobronamernost, tako slabijo sebe, zdrav parlamentarizem in institucije, ki si jih podrejajo ali jih prestreljujejo z zanikrnimi, a »našimi« kadri. Hkrati se pajdašijo s kapitalom, kar a priori hromi predstavniško demokracijo. Poleg tega vsa naša politika z izjemo Levice boleha zaradi neoliberalizma.

A ni politika kriva za vse. Pomaga ji širok krog pribočnikov, od podrejenih institucij prek cerkve do delodajalcev in mnogih medijev. Našteti praviloma podpirajo status quo, ta pa je tak, da nezaupanje obnavlja in poglablja. Večina prebivalstva ima občutek, da so jo elite, »tisti zgoraj«, pustile na cedilu, zato se pasivizira ali pa išče alternative, deloma tudi pri skrajni desnici. To je zapeljiv, a zgrešen instinkt mnogih volivcev SDS, saj demokracijo, znosno enakost in solidarnost najbolj potrebuje mali človek, torej tudi večinski privrženci janšizma. Ta pa demokracijo, enakost in solidarnost v resnici uničuje. Dovolj je pogledati Janšo, njegovo delovanje, njegov slabo prikrit bogatunski življenjski slog in njegove zaupnike.

Kakorkoli razdelimo krivdo, je nezaupanje postopoma postalo mogočna razvojna blokada. Velika večina vedno manj zaupa tudi sistemu (liberalni demokraciji in kapitalizmu). To nezaupanje ni jasno izraženo, posredno pa ga dovolj potrjuje še sveži Evrobarometrov podatek, da splošni smeri razvoja Slovenije zaupa le 14 (štirinajst!) odstotkov anketirancev. Ljudje čutijo, da živijo v krivični, nemarno vodeni skupnosti, da so manipulirani, puščani na cedilu, nekateri so zaradi pasivnosti po malem jezni tudi nase.

Zaupanje se lahko zruši čez noč, gradi pa se vedno počasi. Scela je razpoloženjska slika naroda dokaj temačna, glede zaupanja pa temna. Z deficitom zaupanja v oblast bomo ostali tudi po volitvah, čeprav bo vsaj začasno poskočilo. Po drugi strani se je v kočljivo gmoto postopoma nakopičilo toliko problemov in vnetljivih razpoloženj (poleg nezaupanja jeza, strah, nasršenost civilne družbe), da vendarle obstaja potencial za spremembe. Janšev mandat, v epidemiji drastično razgaljen, bi moral ta potencial po vsej logiki aktivirati, postati streznitveni šok za levosredinsko politiko, vsaj del omenjenih status quo pribočnikov in volivcev. Brez temeljitih korektur delovanja naše družbe bo hudo.

Kategorično jih zahteva čas, ki prihaja. Pečat mu bodo dajale tradicionalne krize, nove epidemije in udarci poškodovanega okolja. Slovenija je v slabem izhodiščnem položaju, saj je na kocki celo elementarna demokracija, to pa je stanje, v katerem se je težko razumno pripravljati na prihodnost. Težave z zaupanjem imajo, kot rečeno, vse države, tudi bogate in razvite, toda razlike med njimi in vzhodom unije, kamor vedno bolj spadamo, so tudi v tem pogledu velike in bodo v marsičem odločale, kako se bodo posamične države spopadale s prihodnostjo. Blagor Nemčiji, kjer bodo prihodnjo nedeljo volitve; njihov izid je skrajno negotov, a nekaj je zanesljivo – na oblast bodo prišli demokrati. Tam skrajneži ne morejo zasesti premierskega mesta, tam se več cepijo, tam je več zaupanja.