Svobodni v katastrofi

N'toko

10. 9. 2021  |  Mladina 36  |  Žive meje

Da se bo virus jeseni vrnil, smo vedeli že dolgo. Pravzaprav imamo po dveh letih korone v Evropi že ponotranjen epidemiološki urnik: slabi zimski sliki sledijo ostri državni ukrepi zapiranja, da se lahko poleti zažene turistična sezona, nato pa s plaž tesnobno spremljamo rast okužb do začetka šole. In zdaj smo spet tu – september je čas vsakodnevnega paničnega naštevanja novih ukrepov in birokratskega kaosa, čas dolgih seznamov navodil, izjem, podpravil in podizjem. In medtem ko se prebijamo skozi vladne izreke in v njih iščemo cakice, s katerimi bi se izognili tej ali oni nevšečnosti, iznenada prileti krizno zaprtje javnega življenja. Čeprav iz naraščajočih številk vsi vemo, da prihaja izredno stanje, se prav do tistega trenutka obnašamo, kot da se bo vse nekako samo rešilo. In čeprav je prav vsota neukrepanj tista, ki neizogibno pelje v izredno stanje, smo povsem nemočni, da bi ravnali drugače. To je pač evropska strategija »življenja z virusom«.

Vsaka nova sezona zdravstvene krize ima seveda drugačno naravo. V prvi sezoni smo videli nekakšen poskus, da bi bilo obvladovanje virusa skupen družbeni projekt, podvig zedinjenega naroda. Seveda ni uspel, saj je v razredni družbi enakopravno sodelovanje že v štartu onemogočeno – medtem ko so bili eni doma, je gospodarstvo druge prisililo na nevarna delovna mesta, medtem ko so eni finančno hirali, so drugi dobivali ugodna nadomestila, medtem ko so bili eni odrezani od sveta, so drugi hodili v sosednje občine igrat golf. A ne glede na vse to je vladna propaganda vztrajala pri načelu: »Skupaj zmoremo!« In čeprav neuresničena je v ozadju dejansko tlela ideja, da smo vsi skupaj odgovorni zase in za druge in da si s skupnim odpovedovanjem prizadevamo tudi za lastno rešitev. Če nič drugega nas je bilo skupaj strah neznane bolezni.

V letošnjo sezono očitno vstopamo povsem drugače. Nihče se več ne slepi, da je omejevanje okužb družbeni projekt. Minister Poklukar je napovedal, da epidemija sploh ne bo več razglašena, saj da imamo z njo že dovolj izkušenj in bo zadoščala zdrava kmečka pamet vsakega posameznika. Nagovarjajo nas, da se cepimo, vendar ne z namenom, da bi zaščitili sebe in druge, ampak da gremo lahko za nagrado na morje ali na žur. Nagovarjajo nas, da se testiramo, a ne zato, da bi prispevali k boju proti virusu, ampak da si zagotovimo dostop do storitev. Nagovarjajo nas, da si nadenemo maske, a ne zaradi možnosti okužbe, ampak možnosti inšpekcije. Kot drugod po Evropi si oblast želi predvsem to, da bi odgovornost (in stroški) omejevanja virusa postala le še individualna skrb, ne pa skrb širše skupnosti, ki jo uradno zastopa.

Če je torej vlada na začetku vsaj deloma stavila na skupinsko požrtvovalnost, je tokrat pri izvajanju strategije stavila na preračunljivost posameznikov. Stavila je na logiko trga. Janša je eksplicitno poudaril, da morajo imeti cepljeni kakšno ugodnost pred necepljenimi, od tod pa je prišla ideja za plačljivo testiranje necepljenih kot pogoj za dostop do določenih storitev. Na polici imamo torej izbor ukrepov in vsak posameznik naj bi pri izbiri med opcijami racionalno ugotovil, da bo lažje, če izbere cepljenje. Vlada pa hitro spoznava, da takšen racionalen posameznik obstaja le na papirju. Če cepljenje ni dejanje družbene odgovornosti, ampak svobodna kaprica potrošnika, se ta potrošnik lahko tudi kapriciozno odloči, da mu več pomeni »upor proti multinacionalkam« ali pripadnost anticepilski skupnosti. In v odsotnosti skupnosti, ki bi se z virusom kolektivno borila, so anticepilske skupnosti s svojo racionalnostjo postale neizogiben pojav. Enako velja za testiranje: ko smo iztrgani iz konteksta družbene odgovornosti, je lahko racionalnejše pri testu zgolj goljufati (sploh če nas nihče ne preverja). Vsesplošno testiranje se je tako iz enega ključnih orodij obvladovanja krize spremenilo v nekakšno kazen, ki jo je treba izigrati ali pa se ji kar kolektivno upreti. Država je sprožila interesno organizacijo posameznikov, a ne za boj proti virusu, ampak za boj proti ukrepom.

Tako smo tik pred izbruhom uničujoče krize s skrb zbujajočo nizko precepljenostjo ujeti v prečesavanje 100 strani dolgega seznama pravil in še daljšega seznama izjem ter v razprave o tem, komu je kaj dovoljeno početi, dokler vsem skupaj spet ne bo dovoljeno nič. Samo spopadanje s krizo je sekundarno. Umiranje ljudi, nevarnost hudih obolenj, ohromljenost zdravstvenega sistema – vse to je nekako sprejeto kot samoumevni del »življenja z virusom«. Proti temu se ne moremo boriti, lahko pa si znotraj tega izborimo malo večje ugodnosti od drugih. Živeli bomo v katastrofi, ampak znotraj nje se bomo počutili še kar v redu, ker bomo relativno na boljšem kot kdo drug. »Vsi zgubljamo, le nekateri zgubljajo počasneje,« so nekoč pametno rekli v seriji The Wire.

Pogled po svetu nam razodene, da ni treba, da je tako. V nekaterih azijskih državah, predvsem na Kitajskem, Vietnamu, in na Novi Zelandiji so ubrali drugačno pot. Tam so se odločili, da ne bodo živeli z virusom, ampak bodo vsi žrtvovali nekaj časa, denarja in ugodnosti, da virus zatrejo, ter se nato skupaj vrnili v normalno življenje. Vlade jih niso nagovarjale kot potrošnike, ampak kot skupnost ljudi, ki imajo dolžnosti drug do drugega. Seveda ni šlo brez napak, uporov in represije, a primerjajte zaupanje, ki ga uživajo vlade teh držav z našo. Kaj mislite, kje se bodo ljudje raje cepili ali sledili drugim ukrepom? Nobenega dvoma ni, da je v primerjavi s kolektivističnim planskim pristopom naš individualizirani tržni pristop slab – ne le, da ne ustavi krize, ampak na koncu, ko vse drugo odpove, prav tako uporabi represijo.

Kot napovedujejo nekateri strokovnjaki, bo to zadnja »huda zima« življenja z virusom, preden se ta udomači. Ne glede na razplet pa je že zdaj jasno, da iz te krize v prihodnost ne bomo odnesli boljše družbene organiziranosti, ampak slabšo. Medtem ko življenje z virusom še traja, je z več koncev že slišati ideje o »življenju s podnebnimi spremembami«. Znova si bomo torej prizadevali za svobodo v katastrofi – ne pri družbenem projektu, v katerem skupaj nekaj žrtvujemo, da ustavimo krizo, ampak pri tržni spodbudi za podjetnike in potrošnike, da znotraj krize izberejo bolj zeleno opcijo. Lastniki električnih avtov bodo lahko zastonj parkirali v mestu, dokler to ne bo pod vodo. To je skrajni domet ideologije, ki verjame, da se lahko uresničevanja ozkih interesov posameznikov seštejejo v nekakšno skupno pozitivno akcijo.