Evangelij po orožju

Heni Erceg

10. 9. 2021  |  Mladina 36  |  Hrvaška

Eh, če bi imel Jezus takšno spremstvo, kam vse bi prišel. Brez dvoma ga brezbožneži ne bi bili pribili na križ, če bi imel na razpolago helikopterje, neprebojni jopič in oboroženo spremstvo. Z vsem tem sta se pred celotno regijo in svetom »junaško« postavljala metropolit srbske pravoslavne cerkve Porfirij in njegovo popovsko spremstvo, ki sta za sveti kraj ustoličenja novega črnogorsko-primorskega metropolita Joanikija izbrala Cetinje. Natanko tisto starodavno mesto, znano po antifašizmu, ki je bilo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja središče množičnega odpora proti velikosrbskemu nacionalizmu in vojaškemu pohodu Miloševićeve Srbije na Hrvaško in Bosno.

Jeseni 1991 sem bila v Dubrovniku, ki je bil kot nežna školjka obkoljen z vseh strani in so ga skušali z okoliških vzpetin z granatami razdejati barbari – srbska vojska ob pomoči črnogorskih rezervistov. Podporo izčrpanemu mestu so takrat izrazili prav meščani Cetinja, pripravili so protivojno zborovanje in na njem jih je več tisoč prepevalo: »Z Lovčena sliši se vilin vzklik, oprosti nam, Dubrovnik!« Prav zaradi tega je bilo zdaj kljub večmesečnemu nasprotovanju Cetinjčanov mesto izbrano za kazanje mišic srbske pravoslavne cerkve, te dolgoletne in vdane tovarišice nacionalistične srbske vlade; v tem je mogoče prepoznati nadaljevanje politike »dveh očes v glavi«, zanikanja državne suverenosti Črne gore, pa tudi Črnogorcev kot naroda, ki noče biti del »srbskega sveta«.

Kakorkoli že, srbski vožd in njegova pravoslavna cerkev sta namero uresničila z gumijastimi naboji, solzivcem, gumijevkami, državnim nasiljem, nevarnim dušenjem odpora mesta, ki se je drznilo postaviti po robu pritiskom cerkve in domače prosrbske oblasti, saj te cerkve ne priznava za svojo. Tudi zato, ker je bila v trdno oporo srbskemu vodstvu pri medvojnem osvajanju, uničevanju in zločinom na Hrvaškem in v Bosni v devetdesetih letih, ne priznava genocida v Srebrenici, dajala je zatočišče najhujšim vojnim zločincem in jih celo odlikovala, ne priznava obstoja Črne gore, ki jo je pokojni metropolit, zlovešči Amfilohij, porogljivo imenoval »za kavno skodelico velika država iz Brozovega jajca«.

Nova črnogorska vlada, ki je bila imenovana po nalogu prav tega Amfilohija, srbske pravoslavne cerkve in Beograda, je dopustila divjaški napad na Cetinje ter prihod vodje srbske pravoslavne cerkve Porfirija in njegovega spremstva z vojaškimi helikopterji, iz katerih so, oblečeni v neprebojne jopiče kot kake pomembne vojaške osebe med vojno, stekli proti cetinjskemu samostanu. Kakšna cerkev je to in v čigavem imenu oblast pošilja helikopterje in specialne policijske enote, da sodelujejo pri menda krščanskem obredu? V imenu vsemogočnega srbskega predsednika, ki si s cerkvijo pomaga pri stalni homogenizaciji srbskega naroda na Hrvaškem, v Bosni in Črni gori, politizacijo regije pa že leta spremlja mogočni propagandni stroj, ki zanika suverenost Črne gore, ne priznava posvetne narave te države in trobi o ogrožanju verskih pravic Srbov. Vse to se je zdaj stopnjevalo do ofenzive Beograda in njegovih poturic na to malo državo, ki se je evropskim integracijam približala najhitreje v regiji.

Zato je bilo Joanakijevo ustoličenje, zavito v dim solzivca in z »junaško« spremljavo gumijevk izpeljano prav na Cetinju, v trdnjavi črnogorstva, tako mučno in daleč od krščanskega. To je bilo nevarno izzivanje z verjetnim krvavim izidom, v nasprotju z vsakršno svetostjo, poskus udejanjenja Vučićevega »srbskega sveta«, katerega del naj bi bili tudi Črna gora in Republika srbska, entiteta BiH.

Mar njegovo svetost Porfirija, ki je strahopetno pristal na Cetinju, kaj skrbi, da je njegova cerkev potisnila Črno goro na rob državljanske vojne med Črnogorci in Srbi v tej državi, ga nemara skrbi nasilna vključitev Črne gore v srbski načrt o preobrazbi te države v »razširjeno obmorsko Srbijo«? Mar Porfiriju zbuja skrb ohranjanje velikosrbske politike na tem območju in zanikanje vsakršne krivde Srbije za krvave vojne na Hrvaškem, v BiH in na Kosovu?

Ne, z »izkrcanjem« na Cetinju se je srbska pravoslavna cerkev odrekla evangelijem, čeprav so ti v opisu njenih delovnih nalog, in se izkazala za zvesto služabnico srbskega režima, ki sodeluje pri njegovih poskusih spodkopavanja črnogorske državnosti, cerkvene in nacionalne samobitnosti. In medtem ko je policija na ulicah Cetinja mlatila meščane, mesto pa se je ure in ure dušilo v dimu solzivca, so popi v tamkajšnjem samostanu prepevali: »Ko se vojska na Kosovo vrne!« Spet bi, kot kaže, radi blagoslavljali orožje, kakor so ga leta 1991, ko so se srbske vojaške sile odpravljale pobijat v Vukovar. Voditelj srbske pravoslavne cerkve pa je pred odhodom s Cetinja patetično zapisal, kako srečen je, »ker smo opravili ta cerkveni obred, ustoličili metropolita po volji cerkve in ljudstva iz te episkopije«. Po volji katerega ljudstva? Tistih meščanov Cetinja, ki so se v imenu cerkve in srbskega nacionalizma zapletli v nevaren spopad. Potožil pa je tudi, da je »zgrožen, ker so bili tu ljudje, ki so želeli dejanje ljubezni preprečiti z ostrostrelskimi puškami«. Dejanje ljubezni?

Verjetno je poglavar srbske pravoslavne cerkve to pisal v helikopterju, s katerim so ga odpeljali po sramotnem pohodu na Cetinje, kot poraženi vojskovodja, s cinizmom do Črnogorcev, ki nočejo biti Srbi, srbski blaznež Vučić pa se je oglasil z grozečimi besedami, da si, dokler bo živ, »Črna gora ne bo podredila Srbije, čeprav to poskuša že 30 let«. Mi pa smo mislili, da je ravno nasprotno. Odziv Hrvaške na nerede v neposredni soseščini, ki brez dvoma pomenijo tudi resno destabilizacijo regije, je bil tipično nosljajoč in beden kot njena zunanja politika nasploh.

Brez dvoma resnično zmagoslavje Porfirijeve cerkve in njega osebno! Ali pa poraz, vsaj v tej rundi, saj je bila na eni strani gola sila, na drugi pa antifašistično Cetinje.