Goljufije s časom

Bernard Nežmah

17. 9. 2021  |  Mladina 37  |  Pamflet

Protest v Ljubljani proti strogi uveljavitvi PCT sta osrednji televiziji v osrednjih dnevnikih opravili z zamahom roke. Nekaj sekund na POP TV in 20 na nacionalki. RTV SLO je minuli petkov kolesarski protest spremljala s posebnim poročevalcem in mu namenila poldrugo minuto. Poročilo o tisoč antivakserjev, torej o petkrat večji skupini pa je opravila v več štirikrat krajšem terminu. Kaj je tu kriterij izbire? – Dogodek ali stopnja simpatije, ki jo uredniki gojijo do njega? Kaj si mislim o primernosti protestov, je pač s stališča žurnalizma irelevantno. No, zadeva je postala brezpredmetna, ko so napadi na policiste in metanje gorečih bakel in granitnih kock shod spremenili v izgred, ki je potem dogodek na veliko vrnil pred kamere in v medijske zapise.

V demokraciji je vedno računati z možnostjo izgredov med protesti, to je pač njena cena. In funkcija policije je, da v točki, ko se razmahne nasilje, posreduje. Včeraj, danes in še velikokrat v prihodnje.

V parlamentu bodo sprejemali zakon, po katerem bodo sankcionirali vpitje in ga merili z razburjenjem in vznemirjanjem, ki so ga deležni politiki, novinarji in sleherniki. Dikcija je široka, ne ločuje protestnih shodov od šikaniranja, zalezovanja in maltretiranja posameznikov v gorskih kočah, kavarnah in na sprehodih. Pojem »kar bi lahko povzročilo hujše vznemirjanje javnosti« je bil gorjača komunističnega režima v poslednjem desetletju, ki je s svojim tožilskim in sodnim aparatom preganjalo politične kritike. Vrag je torej v tem, da z novo omejitvijo lahko resda preprečiš vrsto šikaniranj nad javnimi osebnostmi, le da je cena previsoka, saj lahko posredno zatreš še svobodo govora na javnih protestih. Tak problem so elegantno rešili v Španiji na začetku osemdesetih, ko so novinarja zaprli, ker je zapisal, da je španski kralj fašist, sklicujoč se na prekomerno policijsko represijo nad navijači na nogometnem svetovnem prvenstvu. Sodišče je obtoženega najprej obsodilo na osem let zapora, ker je žalil kralja, ki po funkciji niti nima ingerence nad policijo, a Vrhovno sodišče je sodbo razveljavilo. Sklepalo je takole: kazen za pretirano kritiko je tako drakonska, da je za demokratični duh v družbi bolje, da kralj potrpi in prenese žalitev, kot pa, da bi zaradi varovanja kraljevega duševnega miru njegove kritike zapirali na dolgoletne zaporne kazni.

Družbeni izgredi sicer niso od danes. »Slovenski Narod« je 3. januarja leta 1877 prinesel vest iz ljubljanske okolice: »Posestnik P. iz D., ki se je pravdal svojih dni z znanim župnikom, in ki zdaj kandidira za župana, je streljal na Kriščevo razpelo poleg ceste in mu odbil prste leve roke. Strelivo je ostalo v lesenem kipu. P. je bil zaradi tega pozvan na sodišče in se ima zagovarjati zaradi bogoskrunstva.«

Nobenih novih zakonov tipa, da ne smeš s strelnim orožjem streljati na Boga, niso rabili naši pradedje, ampak so postopali kar v okviru danih zakonov. Resda takrat celo liberalni časnik ni pisal o svobodi ateista, da lahko svojo nejevoljo nad cerkvenimi oblastniki izkazuje z uničevanjem religioznih svetinj.

Še dan pred nasilnimi demonstracijami sta največji televizijski hiši v večernih poročilih poročali o aferi, podloženi z nekaj fotkami izpred let in celo desetletij, na katerih je Janez Janša slikan na zasebnih druženjih z lobistom Božom Dimnikom in podjetnikom Andrejem Marčičem na Mavriciju in še kje. OK, kadar je politik v družbi s poslovneži, je to vsekakor razlog za medijsko pozornost. Ampak v tem primeru je nenavadno to, da sta dve konkurenčni hiši ravnali identično: uporabili iste fotke in enake puščice. Izračunali sta, da je prvi s svojimi družinskimi podjetji imel z državo za 200, drugi pa za 100 milijonov poslov med letoma 2003 in 2019. In ta podatek dokazuje korupcijo pri JJ??? Najmanj, kar bi od velikih medijskih mastodontov pričakovali, je, da bi naredili prerez po letih in ugotovili, koliko sta podjetnika zaslužila pod Janševima vladama 2005-2008 in 2012, koliko pa pod vladami Ropa, Pahorja, Bratuškove, Cerarja, ml. in Šarca. Prispevek POP TV je bil sicer še bolj manipulativen, saj so kot dokaz za koruptivnost JJ pred kamere pripeljali eksperta, ki je povedal, da je Marčičevo podjetje od l. 2015 naprej dobivalo po milijon od Onkološkega inštituta zgolj za vzdrževanje svojega programa. V teh letih je bil JJ v opoziciji in ni imel nikakršnega vpliva nad zdravstvenim resorjem.

Kaj lažne vesti, za medije so bolj usodne novinarske agitke. Pri čemer je ravnanje urednikov nacionalnega dnevnika posebej vprašljivo. Prispevek o fotkah z Mavricija je bil dolg 5 minut, šele za njim pa so objavili šokantno vest o sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice o razlaščencih slovenskih bank. To ni sumilo ali domnevalo, ampak hladno razsodilo, da je država Slovenija 100 tisoč vlagateljem v bančne obveznice in delnice kršila pravico do mirnega uživanja svojega premoženja. Tu nacionalka ni omenila niti konteksta, da se je to zgodilo pod vlado Alenke Bratušek, še manj izpostavila, da je to fiasko pravne države na Slovenskem. Vlada je z Banko Slovenije namreč izvedla kolektivno razlastitev, zoper katero razlaščenci sploh niso imeli pravnih sredstev, da se ji uprejo. Celo slovenska sodišča, ki so o tem odločala, so potezo vlade požegnala. Ko bi torej država ne bila del evropske skupnosti, bi bil vladni rop državljanov zapisan kot normalni ukrep v času gospodarske krize. Dnevnik nacionalke pa s to temo opravi v 3 minutah, posveti ji skoraj pol manj časa kot golfistom z Mavricija.