Grega Repovž

24. 9. 2021  |  Mladina 38  |  Uvodnik

Račun pride

Danes je že pretežno pozabljeno, kako se je zgodilo, da je Slovenija tako globoko zabredla, ko se je konec prejšnjega desetletja zgodila finančna kriza, oziroma zakaj je bila med najbolj prizadetimi evropskimi državami. Kdor je zadeve opazoval zgolj od daleč, vsega skupaj ni mogel razumeti: imeli smo visoko gospodarsko rast, le nekaj let prej smo vstopili v evrsko območje in še nekaj let prej v Evropsko unijo, zaradi česar so se nam trgi kar odpirali, konjunktura je omogočala, da so skrbniki javnih financ počivali. Vendar ne, zlom je bil v Sloveniji naravnost grozljiv. A da se bo to zgodilo, so natančni analitiki, na primer Veljko Bole in Dušan Mramor, napovedali že veliko pred zlomom – zlomom, ki ga sicer res ni nihče pričakoval in ki je dejansko prišel z druge strani Atlantika.

Pregrevanje. To je bila beseda, ki so jo ponavljali. Naj na hitro povzamemo dogodke tistega časa. Na oblasti je bila tudi takrat koalicija pod vodstvom Janeza Janše, ministrstvo za finance pa je vodil podredljiv in ne ravno močan finančni minister, tako kot zdaj. Pokojni Andrej Bajuk se je sicer večkrat postavil po robu Janši in na tihem tudi sodeloval z ekonomisti, ki jih je imel Janša na »črni listi«, a njegova »upornost« je bila vseeno omejena. Tako je na primer sprejel Janševo zahtevo, da slovenska država proda domače dolgove (do takrat se je zadolževala predvsem pri domačih bankah) in jih nadomesti s tujimi. Za tem ni bilo nobenega javnofinančnega razmisleka, Italijo na primer zadolževanje na domačem trgu že desetletja varuje pred zlomom, njen dolg je namreč avtomatično manj obremenjujoč za državo, saj se ta z domačimi bankami lažje dogovarja kot s tujimi ponudniki denarja. Posledica zamenjave dolga je bila, da so nenadoma slovenske banke dobile ogromno sredstev, ki so jih morale plasirati. In začel se je nori ples posojil, ki so jih jemali podjetja, pa tudi menedžerji, da bi z njimi financirali odkupe podjetij.

A to še ni bilo vse: Janševa vlada je začela veliki investicijski cikel, ampak tak volilni, saj veste, ceste in zidovi ter rezanje trakov ob odprtjih. Zlasti v predvolilnem letu je denar dobesedno letel iz javne blagajne, gradilo in obnavljalo se je po vsej državi, seveda zato, ker nekateri politiki verjamejo, da bodo s tem prepričali volivce (in del jih zagotovo prepričajo). Toda to niso investicije z dodano vrednostjo, nasprotno. Kot je pretekli teden pojasnil Dušan Mramor v članku Monike Weiss, vsak v ceste in podobno vložen evro prinese zgolj 0,8 ali 0,9 evra v BDP.

Prva Janševa vlada je torej porabljala preveč denarja, denar, ki bi moral biti razporejen na več let, je porabila v letu oziroma dveh, hkrati pa je povzročila, da so se banke težavam s presežkom izogibale s spodbujanjem pretiranega zadolževanja podjetij. Ko se je zgodila finančna kriza, se je Slovenija, tako rekoč v celoti zadolžena v tujini s hkrati prezadolženimi podjetji, nemudoma in grobo zlomila. Pobirali smo se dolga leta, celotne panoge pa so dobesedno izginile, slovenska podjetja so prešla v roke novih, tujih lastnikov. In karkoli si mislimo o Borutu Pahorju in Alenki Bratušek, njuni vladi sta se v svojih burnih mandatih ukvarjali predvsem s sanacijo Janševe neumne javnofinančne politike. Pri čemer je vmes vlado še enkrat prevzel Janša in uvedel noro varčevanje, s čimer je državo dokončno spravil na kolena, saj je vse obstalo, predvsem pa nam ni hotel nihče več posojati denarja.

Večidel se zgodba zdaj, žal, ponavlja, Janša se iz napak nikoli nič ne nauči (ker je pač populist). Spet mu gre le za visoko gospodarsko rast, prepričan je, da bo ta dokaz njegove odličnosti, da to prinaša podporo na volitvah. Vendar je ta gospodarska rast, če se izrazimo malce popreproščeno, kupljena – tudi tokrat z zadolževanjem in neracionalno porabo. Državni proračun je že konec avgusta izkazoval kar 2,4 milijarde evrov primanjkljaja, in čeprav se je zaradi okrevanja v državno blagajno v prvih osmih mesecih nateklo celo več davkov kot v istem obdobju predkriznega leta 2019, je vlada porabila še več. In kot je že prejšnji teden zapisala Monika Weiss: v mislih je treba imeti, da je konec julija letos dolg državnega proračuna znašal 37,5 milijarde evrov, konec februarja lani, torej pred epidemijo, pa 28,6 milijarde evrov. Res je, dobili smo evropsko pomoč, a porabili smo jo za tekočo porabo, porabili pa smo tudi bistveno več, kot bi bilo treba, saj je vlada s tem umetno povečevala gospodarsko rast. A če bi šlo za investicije, ki imajo dodano vrednost in multiplikativni učinek, bi imeli vsaj to zadoščenje: toda večina denarja v zadnjem letu je bila porabljena za investicije cesta-pločnik in za delitev denarja v obliki visokih dodatkov v javni upravi, znesek za to naj bi do konca leta krepko presegel milijardo evrov.

Že danes je jasno, da bo račun za to prišel, in prišel bo kmalu – že čez kakšno leto, ko bo denarja za vse takšne naložbe bistveno manj, zaradi česar se bo gospodarska rast takoj znižala, zmanjšala pa se bo tudi zaposlenost, ki je zdaj visoka zaradi javnih investicij ter povečane porabe tistega dela prebivalstva, ki je dobivalo koronske dodatke, z nižjimi prihodki proračuna pa bo zadolženost takoj postala problem. To je prekletstvo pojanševskega obdobja, ki sta ga že doživeli dve vladi, vlada Boruta Pahorja in vlada Alenke Bratušek. Tudi naslednja vlada se mu zelo očitno ne bo izognila.