Putinski duh na Slovenskem

Bernard Nežmah

24. 9. 2021  |  Mladina 38  |  Pamflet

Parlamentarne volite v Rusiji so prinesle novo zmago Putinove Enotne Rusije, poskok komunistov, stabilnega nacionalista Žirinovskega in še par strank, ki ne veljajo za antiputinsko usmerjene. S stališča zahodnjakov so farsa demokracije, saj je največji antagonist Aleksej Navalni v ječi, kandidate, za katere je kazalo, da v posameznih okrajih lahko ogrozijo največjo stranko, pa so volilne komisije in vladni aparat izločili pred volitvami. A pogledati velja tudi kak ruski glas. Na radiu Eho Moskvi so denimo predstavili dilemo: ali ima sploh smisel glasovati? Govorec je zadevo prikazal z metaforo: vlomilec je vdrl v moj dom. Ga bom le opazoval, kaj vse mi bo odnesel ali pa se bom vsaj upiral, četudi bo rezultat enak? Jaz se raje upiram, torej volim, saj s tem branim demokracijo, četudi je trenutno farsična.

Eden izmed razlogov popularnosti Putina so njegovi medijski nastopi. Pred nekaj leti je zaokrožil filmski posnetek, kako si je ogledal dramo Čehova v moskovskem gledališču Et cetera. Veliki avtokrat je vstopal sam - brez varnostnikov - v gledališče in se kot slehernik prerinil do svojega sedeža v osmi vrsti. Vožd, ki je kot kagebejevec dedič komunizma, pa gradi zgodovinsko-politično spravo. Po eni zmed caric so pred časom preimenovali letališče v Kaliningradu, sam Putin pa je prisostvoval preimenovanju letališča v Sahalinu po pisatelju Čehovu. Pred tem je dal izpeljati nacionalni konkurz, na katerem so državljani predlagali in izbrali nova imena za 40 letališč. Tako je znana zračna luka v Moskvi Šeremetjevo odtlej Puškinovo.

A ob rezultatih ruskih volitev v slovenskih medijih ni brati vzporednic z lokalnimi volitvami v Ljubljani. Upravno sodišče pripravlja obravnavo o pritožbi Tomaža Ogrina (Zeleni) in samohodca Vilija Kovačiča, ki sta se pritožila zaradi zlorabe glasila Ljubljana, s katerim si Zoran Janković že poldrugo desetletje kupuje volilne zmage, zakaj v njem objavljajo le njegove hvalnice, medtem ko je njegovim tekmecem dostop do glasila zaprt. Prvorazredno vprašanje politične korupcije, ko vladajoči z javnim denarjem financira le svojo kampanjo. Oprimek dveh pritožiteljev je zgodba iz leta 2018, ko je tedanji premier Miro Cerar, ml. pred referendumom o drugem tiru samopašno iz proračuna plačal medijsko kampanjo za svoj projekt, medtem ko predlagateljem referenduma ni dodelil niti beliča. In Ustavno sodišče je potem razveljavilo izide referenduma prav zaradi neenakopravnega položaja dveh nasprotujočih si strani. Ravnalo je bliskovito, referendum je bil ponovljen in osramočeni premier, ki je nastopal kot poznavalec ustavnega prava, je odstopil.

V ljubljanskem primeru pa je minilo tri leta od volitev, ne da bi sodišča odločila. Najprej je bil pingpong med Ustavnim in Upravnim sodiščem, ki sta tekmovali, katero o zadevi ne bo odločilo. Zdaj so pred vrati nove volitve, a sodišče še vedno ni razsodilo o zlorabah na prejšnjih. In v deželi vlada medijska nezainteresiranost, v kateri imamo sicer dnevno skrb za rušenje vladavine prava ob neizbiri dveh evrotožilcev. Zanimivo, mediji, ki poročajo o Putinovi uzurpaciji medijev, o identičnem početju Jankovića ne poročajo. Pravica političnih strank do enakopravnega položaja političnih strank in kandidatov v javnem glasilu je na Slovenskem irelevantna.

Pred dnevi smo izvedeli, da je koalicija KUL podpisala skupno platformo za nastop na parlamentarnih volitvah. Zadeve so se lotili propagandno domiselno. Namesto da bi štirje predsedniki družno nastopili pred kamerami, so sklenili, da najprej vsaka stranka potrdi sporazum, kar pomeni, da bomo o projektu po medijih gledali petkrat ponovljeno zgodbo. Prva se je pred novinarji pojavila predsednica SAB Alenka Bratušek, ob njej pa je kot senca stal njen strankarski kolega Roman Jakič. Zgodbo o prehodu v normalne čase je torej krojila podoba moža, ki je v medijih zaslovel kot politik, ki se vedno postavi zraven primusa in se ob njem molče sonči pred kamerami. Nekoč ob Janezu Drnovšku, potem ob njegovih naslednikih, nato ob Zoranu Jankoviću, zdaj spet come-back.

Teden dni nazaj so bili mediji polni napadov na korupcijo Janeza Janše, za kar so postavili kot dokaz to, da se je na počitnicah fotografiral s poslovneži, ki so imeli bajne posle z državnimi sistemi. O novi politiki normalnosti, ki jo uteleša KUL, pa nič. Istega Jakiča namreč ne preganja tožilstvo, ker se je fotografiral z izvajalci del na stožiškem stadionu, ampak zaradi njegovih takrat direktorskih podpisov, ki so tožilsko ovrednoteni kot del sestavljenke o zlorabi evropskih sredstev. Enemu protagonistov koalicije KUL bodo zaradi korupcije sodili na sodišču, a osrednji mediji tega ne opazijo.

Kdaj se zgodijo tudi čuda. Medtem ko časnik Delo o politiki župana Jankovića poroča kot njegova promocijska firma, ki hvali njegove projekte, je denimo Dnevnik objavil članek, v katerem se je spraševal o v oči bijočih detajlih. V zadnjih dveh letih je ducat velikih mestnih gradbenih poslov doživelo povišanja z aneksi. Še za tako enostavno cestno obnovo se je vsakič izkazalo, da so načrtovalci pozabili vnesti kakšen detajl, ki ga je bilo treba poplačati. Kot da mestno upravo vodijo sami šarlatani, ki ne zanjo ničesar predvideti? Ali pa pretanjena korupcija aneksov?

A preostali veliki dnevni mediji o teh rabotah ne raziskujejo in tudi v Dnevniku je to le priložnostna tema za enkratno uporabo. Tako kot v Rusiji, ko kak spletni medij blizu Navalnemu objavi reportažo o gradovih Putinove nomenklature, medijski main-stream pa se ji izogne. Rezultat je enak: Putinovi in Jankovićevi nepremagljivo zmagujejo s sorodnimi odstotki.