Falsifikat in njegov stroj

Janko Lorenci

24. 9. 2021  |  Mladina 38  |  Kolumna

Janša nas ta čas oblega z vseh strani. Njegov način vladanja je pisan skupek metod, značilnih za avtokrate, ki delujejo v demokraciji, a jo hočejo ukiniti. V besedah so veliki demokrati, varuhi malega človeka, patrioti, v resnici pa nasprotje vsega tega.

Naštejmo nekaj že znanih prijemov našega predsednika vlade. 1. Strašenje in diskreditacije posameznikov in skupin. 2. Zavestno ustvarjanje izrednih stanj; z njimi kanalizira pozornost javnosti in medijev in dosega, da en škandal požre drugega (nasilje pred parlamentom je npr. takoj zasenčilo njegovo poležavanje na jahtah). 3. Ustvarjanje ozračja, v katerem je vse relativno; del tega je medijska praksa, da so mnenja enakovredna dejstvom. 4. Še na oblasti ustvarja razmere za čas, ko jo bo izgubil. Povsod seje svoje klone, ki delajo zanj ali sabotirajo normalno delovanje institucij tudi takrat, ko je sam v opoziciji. Hkrati je vsak njegov mandat determiniran z datumom naslednjih volitev in v znamenju taktike požgane zemlje: deli bonbončke, niža davke za bogate, visoko zadolži državo, razmaje institucije in tako ustvari teren, ki oteži življenje njegovim naslednikom, njemu pa omogoči vrnitev na oblast.

Posamične elemente takega vladanja uporablja od samega začetka kariere, z vsakim mandatom pa jih dopolni, s posnemanjem Orbána, Trumpa, Putina … Vmes obnavlja stranko po lastnem kalupu in si v svojem taboru edini v Sloveniji gradi kult osebnosti. Vse to počne tako brezobzirno, da še zdaj vedno znova preseneti nasprotnike.

V tretjem mandatu je te metode zaostril do konca. To mu je omogočila epidemija, ki jo zavestno zlorablja za politične cilje. A kakršen je in kakor deluje, je nujno zaigral zaupanje v oblast, s tem pa med drugim zavrl cepljenje in onemogočil uspešno spopadanje z epidemijo.

Njegova moč je tudi v šibkosti mehanizmov, ki naj bi ga brzdali.

V bistvu gre za slabo delovanje polne, žive demokracije, ki predpostavlja močno opozicijo, vitalne resne medije, samozavestno sodstvo, živo civilno družbo itd. Odpovedali so tudi vrhovi EU, ki prizanašajo lokalnim avtokratom.

Kaj Janšo žene? Stranka, premierstvo, politika so zanj predvsem sredstvo za osebno bogatenje in nagrajevanje ožjega kroga sopotnikov. Na ideologije gleda strogo utilitarno, to je pokazal v socializmu in to kaže zdaj v neoliberalizmu, ki mu je s svojim drobljenjem in implicitno konfliktnostjo družbe pisan na kožo. Če se – in to v že načeti skupnosti pa še sredi epidemije – združita neoliberalizem in avtokratska, surova, kleptokratska oblast, nujno nastane nevarno stanje. Velja za svet in Slovenijo.

Janša je vedno bolj potreben svoje doze oblasti. Potrebuje jo za hranjenje svojega pridobitniškega stroja, čedalje bolj pa tudi za prikrivanje starih grehov. Preteklost mu nenehno diha za ovratnik in to veča njegovo ekstremnost. Hkrati je že tako dolgo na vrhu stranke in politike, da mu oblast godi. Očitno so mu všeč tudi njegova javna podoba in reakcije nanjo: slepo sledenje in občudovanje privržencev, strah, nemočna jeza tistih, ki mu nasprotujejo. Če mu gre za nohte, včasih zaigra pomirjevalca in šarmerja – po toliko dokazih o svoji pravi podobi in tudi zaradi svoje narave neuspešno. V strahovanju, žaljenju, svoji ledenosti očitno uživa.

Njegov stroj ga predstavlja kot asketa, borca proti pokvarjenim elitam, kot človeka za malega človeka, žrtev sistema, strateški um … To je do konca falsificirana, zlagana, z resničnostjo sprta slika. V resnici je bogataš, ki si tega ne upa priznati, obsojeni in po nemarnem rešeni skorumpiranec, ne žrtev sistema, ampak edini že tretjič na oblasti, ne politik za malega človeka, ampak producent malih slovenskih oligarhov, brezsrčen tudi v epidemiji. Z aroganco, cinizmom, oholostjo in nekaznovanostjo za hude in grde reči, ki jih počenja, katastrofalno kvari vso družbo.

Kako poimenovati takega človeka, takega politika? V vljudnem političnem jeziku mu lahko rečemo makiavelist, trdorokec, kleptokrat. Družboslovci in medicinci bi mu lahko rekli sociopat ali psihopat. V navadnem jeziku mu lahko rečemo pokveka ali nekaj med njo in cefizljem.

Kako je mogoče, da ga še vedno toliko ljudi celo voli? Po tem drastičnem, razgaljujočem mandatu bi ga moralo dvoje vendarle onemogočiti.

Prvič, epidemija ga je razkrila kot človeka, ki mu nič ni sveto, tudi človeška življenja ne. Sicer bolezni, te velike nacionalne stiske, ne bi tako zlorabil. Hkrati ga je razgalila kot nesposobnega upravljavca, daleč od vsakega stratega – razen če je njegova strategija spodbujanje epidemije. To spoznanje se bo s širjenjem okužb in smrti, s stisko mnogih necovidnih bolnikov, z vsiljenim, ne pa dopovedanim cepljenjem, z novimi zaporami stopnjevalo. Razlika med družbami, ki z epidemijami znajo, in tudi v tem pogledu vedno bolj »balkansko« Slovenijo bo čedalje očitnejša. S tem bo, drugič, očitnejše postajalo njegovo dvojno življenje, prava slika njegove zasebne in politične osebnosti.

Verjamemo, da Janša po volitvah ne bo znova premier. Nejasno ostaja, ali se lahko vrne kdaj kasneje. Veliko znamenj je slabih. Nasilje pred parlamentom je resno svarilo, kako razburkana in zmedena je družba, čeprav še ne pomeni, da je Slovenija že nasilna – kaj je makiavelistu laže kot uprizoriti nekaj nasilja »ljudstva«? Ljudstvo janšizem v veliki večini zavrača in je v tem doslednejše od elit. Mnogi elitni dolžniki polne demokracije pa še zmeraj nočejo priznati, kdo in kaj je Janša v resnici, in niso sposobni dolgoročnega razmisleka niti o svoji prihodnosti, kaj šele o prihodnosti širše družbe. Opozicija, mediji, sodniki, sindikati …, le še odvečen okrasek boste, če janšizem preživi in zmaga. 

P. S. Če se cepiš, deluješ proti janšizmu. Manj ko bo epidemije, manj nas bo lahko mrcvaril.