Gromovniki

Bernard Nežmah

1. 10. 2021  |  Mladina 39  |  Pamflet

Stranke KUL (LMŠ,SD, Levica in SAB) so podpisale pogodbo o povolilnem sodelovanju. Skoraj pred enim letom je nastala ista koalicija, ki je napovedala, da bo na glasovanju o konstruktivni nezaupnici prevzela oblast aktualni vladi. Na pogled se zdi vse isto, celo besednjak akterjev, toda poteza vseeno predstavlja novost, saj implicira, da poskusijo priti v vlado šele po volitvah. Da torej dotlej ne bodo več vlagali konstruktivnih nezaupnic.

Nacionalna televizija je isti dan v Odmevih pripravila zgledni prispevek. K aktualnim dogajanjem je preprosto pristavila spomin na nedavno preteklost izpred leta in pol, ko je isto zavezništvo razpadlo. Takratni premier Marjan Šarec je po odstopu sodelovanje z istimi tremi zavezniki (Levica je resda sama izstopila iz partnerstva nekaj poprej) označil kot nemogoče: »Vsaka rutinska zadeva je terjala toliko naporov, da ni bilo več človeško.» OK, čas v opoziciji je stranke zbližal, toda vladanje ne pomeni izrekanje NE na različnih višinah, ampak iskanje sodelovanja v sprejemanju zakonov in ukrepov. Zakaj bi to pot vladno sodelovanje naenkrat postalo človeško? Seveda to ni argument zoper smiselnost projekta, konec koncev se lahko združijo zoper skupnega antagonista celo nezdružljivi kot na Madžarskem, kjer se v boju proti Viktorju Orbánu demokratom in liberalcem pridružuje tudi antisemitska stranka Jobbik.

Začetna retorika povolilnega KULA je svetopisemska, saj Alenka Bratušek napove, da se bo država vrnila nazaj na pravo pot, in obenem protislovna, ko Tanja Fajon sladko sporoči, da si ne želi razdeljene Slovenije, vsega nekaj hipov potem, ko so iz sodelovanja izključili vse zdajšnje vladne stranke. Ko je voditelj Odmevov spraševal predsednike štirih strank o njihovem prispevku v soočanju s covidom, je dobil identične odgovore: pandemija je v Sloveniji tako težak problem, ker vlada nima zaupanja ljudi. Enostavno, vzrok je vlada sama po sebi. S tem, ko jo bomo zamenjali, bomo avtomatično spremenili vzdušje v državi, kar bo prineslo odrešitev kuge 21. stoletja. Vsebina in program smo torej mi – KUL, ali še bolj enostavno - Anti-Janša. Gromovniki z umirjenim glasom.

Pogled na nemške volitve je drugačen, tam so najmočnejše štiri stranke SPD, CDU, Zeleni in Liberalci v tesnih pogajanjih, na katerih govorijo o vsebinah politike, kaj bodo konkretne prioritete v morebitnih sodelovanjih.

Kot protagonist ideje sodelovanja nastopa paradoksalno podjetnik in lobist Božo Dimnik, ki je na predstavitvi avtobiografije nonšalantno združil nezdružljivo: ex-predsednika Milana Kučana in brigadirja Toneta Krkoviča. Ob tem dogodku sta osrednji televiziji POP TV in nacionalka izgubili spomin, a ne na dogodke izpred desetletja, temveč izpred dveh tednov. Če je fotka Dimnika z Janšo pognala njune tirade o Janševi korupciji, zdaj isti Dimnik z množico političnih gostov, ki so se mu prišli od vsepovsod poklonit, ni več kronski dokaz, da so Kučan in tovariši koruptivno podpirali njegovo bogatenje. Televizijski spomin je torej krajši od dveh tednov.

A sodobni svet se obrača na glavo. Kdo bi pred dvema letoma pomislil, da spomladi 2020 ne bo mogoče na svetovnem trgu dobiti zaščitnih mask? In še bolj v Angliji. Da je v partijski Jugoslaviji kdaj zmanjkalo elektrike, drugič olja, tretjič bencina, je bilo naravno dejstvo. Da pa Angleži danes čakajo v kilometrskih vrstah na bencinskih postajah, na katerih je zmanjkalo goriva??? Modrost politikov bomo merili v sposobnosti predvidevanja kolapsov.

Na medijske radarje se je sicer spet vrnila Greta z govorom v Milanu na srečanju Youth4Climate, ko je očitala vodilnim politikom, kako besede o podnebnih spremembah le poslušajo, naredijo pa nič. Medtem ko naši osrednji mediji izpostavljajo švedsko aktivistko v naslovnih prispevkih z vso očaranostjo, pa domače Grete držijo v rubriki lokalnih novic. Kot da ni pozidava mestnih gajev z betonskimi konglomerati dodatni prispevek k spreminjanju klime? In ljudski protesti so se zvrstili v Slovenj Gradcu, pred časom v Ljubljani, v Izoli pretijo z referendumom, medtem ko so ga v Kopru že razpisali. Povsod ista zgodba – prebivalstvo terja od oblasti, da jim zelenih otokov ne pozida. In reakcije osrednjih medijev? To niso vesti za naslovnice in prime-time, imajo celo trikrat manjšo težo kot govori na zgodovinskih proslavah.

Po državi so se sicer razmahnile bojevite demonstracije. Jasno, vsakdo ima pravico, da izraža svoje politično mnenje tudi na ulici. Toda, ko množica gromovnikov odide iz parkov na ulice, ko zasede mestno vpadnico in odkoraka na avtocestno obvoznico, si jemlje pravico onemogočanja bivanja sodržavljanov. Če je nekdo proti vladnim ukrepom, zakaj bo preprečil tisoče meščanom, da se peljejo z avtom po opravkih? To je upor proti oblasti skozi nasilje nad sodržavljani. Še več, kaj implicira sicer impozantna množica pet ali deset tisoč protestnikov? Da je zgolj zaradi njene silnosti in bučnosti nujno spremeniti odloke in zakone.

Zgodovinar Pero Simić v knjigi »Tito, skrivnost stoletja« opisuje, kako so na zasedanju v Jajcu 1943 sprejemali odloke AVNOJ-a. Predsedujoči so uporabljali en sam model: na osnovi bučnega aplavza sklepam, da smo sklep soglasno sprejeli. Nihče niti glasov ni štel, zmagal je hrušč. To, da danes slovensko državo vodi 90 poslancev, katerih stranke je na volitvah izvolil slab milijon volivcev, je pač bolj racionalno, kot da bi o ukrepih in zakonih odločalo deset tisoč gromoglasnih protestnikov.