Po nemških volitvah

dr. Bogomir Kovač

1. 10. 2021  |  Mladina 39  |  Ekonomija

Nemške državne parlamentarne volitve so vedno prvovrsten politični dogodek, tokrat še posebej. Nemško vprašanje je zakoličilo politično zgodovino Evrope v 20. stoletju, očitno bo enako usodno za njeno ekonomsko transformacijo v 21. stoletju. Toda volitve leta 2021 so prelomne zaradi drugih reči. Po šestnajstih letih se umika karizmatična Angela Merkel. Nemci si želijo sprememb, toda hkrati bi radi ohranili sedanji položaj. Politika status quo je bistvo slovitega merkelizma. Nova povolilna politična aritmetika možnih koalicij je široka, potrebne razvojne spremembe države so bolj določne. Socialni demokrati (SPD) se vračajo na politično prizorišče, dolgoletna zmagovita konservativna unija CDU/CSU je grdo izgubila. Očitno so Nemci bolj nezadovoljni s svojo državo kot drugi člani EU z Nemčijo. Zato bo nova vlada bolj zaposlena z reševanjem lastnih ekonomskih problemov kot s političnim utrjevanjem države na ravni EU.

Volilni izidi so vendarle skladni z napovedmi. Socialdemokrati so slavili zmago, toda manjšo od pričakovanj, ljudska stranka v obleki CDU/CSU je doživela zgodovinski poraz, vendar nižjega od napovedi. Zeleni so največ pridobili, liberalni demokrati (FDP) niso ničesar izgubili. Olafa Scholza si želi za kanclerja več kot tri četrtine Nemcev, toda konservativci imajo tudi možnost, da sestavijo novo vlado. Hkrati Zeleni in FDP vedo, da brez njih dejansko ni nove koalicije, ne leve ne desne. Politični poker možnih kombinacij štirih strank je obarvan različno, vsaj pet je mogočih. Pri dveh se SPD ali CDU/ CSU vsaka posebej povezujeta z dvojico Zeleni-FDP. Potem je možna velika koalicija (SPD, CDU/CSU) v ločeni kombinaciji z Zelenimi in FDP in nazadnje povsem rdeče-zelena kombinacija (SPD, Levica, Zeleni). Razpršenost glasov je v vsakem primeru velika, izčrpanost konservativcev in izpraznjenost velikih koalicij je očitna. Toda iskanje politične alternative bo tudi v Nemčiji težavna naloga.

Nemško vprašanje je sprva zadevalo zamejitev Nemčije. Od tod njena povojna politična delitev, pa tudi povod za evropsko združevanje (EU) in vojaško povezovanje (Nato). Nemčija je bila potem skupaj s Francijo središčnica postopne integracije EU, evropski model socialno tržnega gospodarstva je nemški politični proizvod. Nemčija se je s svojo združitvijo znašla na čelu podpore politične širitve EU, ostala pa je skeptična do prehitrega ekonomskega poglabljanja. Nemčija je z Brandtom in Schmidtom gradila mostove evropskega socializma onkraj radikalnih družbenih alternativ, edina je izpeljala politično katarzo zaradi vojnih hudodelstev v 20. stoletju, celo za genocidno kolonialno politiko cesarske Nemčije v Afriki. Takšnega soočanja z zablodami lastne politične zgodovine drugi niso zmogli, ne VB in Francija, še manj ZDA. Vse to je dvigovalo njeno mehko moč v EU in po svetu.

Merklova je bila po Bismarcku in Kohlu tretja kanclerka z najdaljšim mandatom. Merklova je poosebljala domači in evropski konsenz, partnerstvo in zaupanje, toda pomenila je tudi zavoro za večje družbene spremembe. Seveda se ji je marsikaj tudi zalomilo. Ko je želela na vrh EU, je bila Francija z Macronom proti. Obtoževali so jo zaradi dolžniške, evrske in zlasti migrantske krize, Američani so ji zamerili gradnjo severnega plinovoda in odnos z Rusijo. Nikoli ni zadnja leta ostreje nastopila proti političnim reakcionarjem v višegrajski skupini, tudi njena berlinska pobuda za Balkan ni uspela. Zagovarjala je majhne, predvidljive korake sprememb, premalo in preskromno za želene trajnostne reforme Nemčije in novo vizijo EU. Toda njen politični vpliv in slog strpne, poštene, skromne voditeljice jo je vedno znova reševal. Paradoks praznine je očiten. Merkelizem ni več mogoč, toda vsi bi imeli novo »Merklovo«. Nemci si želijo sprememb, da se ne bi veliko spremenilo.

Nemška mantra je ohraniti EU, ker ji ekonomsko in politično ta okvir najbolj ustreza. Nemčija velja za njen ekonomski motor, ki pa ne deluje dobro. Nemčija preprosto ni odigrala vloge regionalnega Minotavra (Varufakis) pri recikliranju zunanje trgovinskih presežkov članic, bolj jo skrbi lastna stabilizacija gospodarstva kot razvojno reševanje EU. Nemška protikrizna politika strogega fiskalnega varčevanja (2009–2015) je bila preprosto napačna, doma in v EU. Draghi in ECB sta tedaj delovala mimo kritičnih presoj nemškega ustavnega sodišča. Nemčija je pred desetimi leti skoraj ogrozila EU, čeprav bi jo morala reševati.

Danes je vse drugače. Ekonomska obnova EU temelji na zeleni agendi in popolni fiskalni razvezi zaradi preseganja pandemijske krize. Nemčija je obrnila svoj kompas. Gre za tri jasna stališča, do evropskih vrednot in vladavine prava, fiskalne in monetarne prožnosti in prilagajanja podnebnim spremembam. Oboje je evropski in hkrati nemški problem. Nova povolilna koalicija strank bo najbrž hitro našla konsenz glede EU in globalne vloge Nemčije, bolj se bo zapletlo pri ekonomskih in razvojnih politikah, največji razkorak in spore bo prinesla ekološka transformacija nemškega gospodarstva in družbe. Ekosocializem bi morala postati agenda SPD, tudi Zelenih, zeleni oplesk neo(ordo)liberalizma pa je bližje CDU/CSU in FDP. Prva alternativa je morda preveč ambiciozna, druga vse bolj nevzdržna. Nemčija bo vsekakor bolj zelena, ne bo pa opustila svoje tradicionalne fiskalne zadržanosti.

Slovenija začenja nemško povolilno lekcijo z nujno reformo volilnega sistema, večinoma po nemškem zgledu. Brez tega bomo še naprej ujetniki sedanje abotne strankokracije. Zgled je lahko tudi nemška zaveza o političnem nesodelovanju s strankami, tam z AfD, pri nas s SDS, zaradi nesprejemljive politične agende in stila vodenja. In ne nazadnje gre za vsebino sprememb, ki določa koalicije in ne obratno, kot to delajo pri sedanji opoziciji KUL. Od Leviatana do Behemota očitno ni lahkih poti.