Doba poplav

Bernard Nežmah

8. 10. 2021  |  Mladina 40  |  Pamflet

Odpor, ki se protivi ukrepom in zakonom, je gesta upornega razuma. Imaš razloge, zaradi katerih zavračaš smiselnost nekaterih pravil v družbi. Razumljivo: zakaj bi molčal, če se ti zdijo stvari nepravične in skregane s pametjo? Četudi si v manjšini in večina misli drugače. Pod nemško okupacijo so po deželah Evrope ljudje različno izkazovali upor okupatorjem. Pacifisti so bili proti oboroženemu uporu. Četniško gibanje v Srbiji je, poznavajoč nemške represalije nad civilisti, izbralo raje sabotaže kot spopade z Wermachtom. Nizozemci so v znak protesta na okna postavljali oranžne rože, ki izrekajo patriotizem, ker so simbol nacionalne barve. Po Evropi so številni ravnali drugače in se organizirali v odporniške skupine, ki so ob naraščajoči nemški represiji posegle po orožju. Toda to je bil čas vojne in terorja.

V miru se uporništvo drži ustaljenih form odpora. Danes lahko oponiraš prosto na spletu, pišeš v pisma bralcev, če ti časnik ne objavi protestnega članka, se zbiraš v skupine in demonstriraš. Na youtube lahko lansiraš posnetke s filipiko proti vladi, ustvarjaš protivladne performanse etc. Obstaja pa meja, ki je ne gre prekoračiti. Ko protestniki na neprijavljenih mitingih v evforiji zasedejo prometnice in obvoznice, pokažejo moč, da se požvižgajo na vladne uredbe. Toda te niso sad Janševe vlade, ampak so del civilizacije. Če se boš peljal s kolesom med avtomobili po vozišču Celovške ceste, nisi storil le prekrška, ampak ogrožaš avtomobilski promet z nevarnostjo nesreče. Ne kršiš abstraktne regule, temveč pretiš konkretnim someščanom, ki se takrat vozijo v avtomobilih. Če tega ne počnemo kot posamezniki, zakaj bi kot množica? Ko demonstranti blokirajo promet, postanejo gospodarji cest in urejevalci življenja preostalih ljudi.

Skratka dilema: ali demonstracije naperiti proti vladi ali vzeti za talce še druge someščane? Še drugače: v družbi obstajajo tudi taki, ki vladne ukrepe podpirajo. Torej bo širjenje demonstracij po cestiščih hkrati spopad z sodržavljani. To gre v smer državljanske vojne. Da bi se ji ognili, imamo prav zato volitve. Na katerih pač ena izmed koalicij zmaga in pride na oblast. Poraženi pa to sicer boleče sprejmejo in računajo, da bo njihova stran zmagala na naslednjih volitvah. Vmes lahko počno vse mogoče, da oblastnike predstavijo kot neprimerne, skorumpirane etc. Stevanovićevi anticepilci imajo vso svobodo, da se angažirajo v polemikah, v facebook skupinah, lahko v stranki in z besedami izražajo svoje poglede.

Ko sem zadnjič videl govornika, ki je pretil zdravnikom, da bodo postavljeni pred vojaško sodišče, sem bil začuden nad mehkim odzivom medijev. Ko je Šiškova varda pred leti skušala vzeti red v svoje roke in bi nadzirala mejo, je bila v hipu onemogočena in sankcionirana. Pretnja zdravnikom z naglim sodiščem je bila na mitingu prejšnjega tedna sprejeta s ploskanjem.

Ko je v ponedeljek predsednik države Borut Pahor sprejel na pogovor vodjo stranke Resni.ca Zorana Stevanovića, ga je najbolj razumna stranka Dobra država Bojana Drnovška pozvala k odstopu, ker daje legitimnost posameznikom, ki ne spoštujejo zakonov, zanikajo znanost, uničujejo tujo lastnino in ovirajo normalno življenje ljudi. Predsednik je svoje dejanje pojasnil, da se je srečal z akterjem, kateremu je hotel dopovedati, da v družbi obstajajo meje in da je odgovoren za posledice dejanj njegovih protestov. Sogovornik ga ni poslušal in že naslednji dan sprožil nov pohod po mestu.

Gesta se je pokazala za zgrešeno. Dosegel ni nič, njegovi kritiki pravijo, da mu je dal še nekaj minut dodatne medijske slave. Toda, kaj je storil državni predsednik, ki ima bolj ali manj le protokolarno funkcijo? Uprizoril je držo, ki jo poznamo iz krščanstva, da se je pogovarjal z nekom, ki je ravnal, kot da je onkraj zakonov. Mu je človeško prisluhnil in povedal, da se z njim ne strinja. Seveda bi lahko rekli, da se je šel psihoterapevta, čemur očitno ni kos. Toda navzlic neuspehu prepričevanja je demonstriral komunikacijski zgled, da se je tudi v največjem konfliktu možno pogovarjati. Vsaj poskusiti. Poskus navsezadnje ni usoden, vodjo protestnikov so naslednji dan zaradi pozivanja k uporu aretirali policisti.

Veliko bolj usodni so udarci narave. Pred tednom je Ljubljano zadelo deževje, ki je v dobri uri spravilo mesto pod vodo. Za Bežigradom je padlo sto milimetrov dežja v eni uri, kar ocenjujejo, da gre za naliv, ki se ne pojavi na sto, ampak na tristo let. Gasilci so celo noč črpali vodo iz zalitih kleti in stanovanj po mestu, skratka naravna nesreča. No v teh dnevih so nalivi zalili tudi druge dele Evrope. V Marseillu so zabeležili še enkrat višje številke – 180 milimetrov. A s pomembno razliko – na župana se je usula serija kritik, kaj vse bi lahko preventivno storil, pa ni.

In Ljubljana? Če pogledamo center od Tromostovja do Tivolske ceste, je praktično vse pozidano, zabetonirano in asfaltirano. Ko padejo enormne količine vode, se čarobni kanalizacijski sistem ustavi. Preprosto lahko požira le običajne in hujše nalive, ne pa stoletnih. Takrat je rešitev čim več zelenih površin, kjer voda ponika v zemljo in neposredno v podtalnico. Podnebne spremembe prinašajo obrat: to, kar se je nekoč pripetilo enkrat v stoletju, se zdaj lahko na nekaj let.

V Ljubljani pa po pisanju Financ pripravljajo OPPN, ki bo omogočil gradnjo 500 stanovanj na Barju, na predelu, kjer že malo močnejše deževje prinese poplave.