Pogrezanje

Janko Lorenci

8. 10. 2021  |  Mladina 40  |  Kolumna

Nevarno postaja. Ne zaradi množice, ki hodi na sredine proteste, je pisana, ima različne motive, a kot celota jezno nasprotuje sedanji oblasti, nekoliko manj pa tudi vsej politiki in mnogim institucijam. Med drugim medijem, policiji in zdravstvu. Janša jih vleče za sabo v blato.

Nevarno je zato, ker je deloma nasilno nasprotovanje predvsem odgovor na dolgotrajno dejansko, verbalno, psihično nasilje skrajno neverodostojne in nesposobne oblasti, in to v kritičnem času epidemije. Nasprotovanje je razumljiva, a dvorezna reakcija. Nanjo se lepijo tudi sporne in nasilniške figure, predvsem pa oblast – tista, ki je ta bes, jezo, frustracije ustvarila, ki strahuje, komandira, manipulira, krši ustavo in vse dobre standarde. Zdaj skuša zaigrati vlogo branitelja reda in miru; to je perverzno, podobno pobožnemu besedičenju pedofilskega duhovnika ali klicu piromana, ki alarmira gasilce.

Tak je oblastni modus operandi na vseh področjih, tako je oblast ravnala tudi z epidemijo, jo s tem nujno zavozila in z njo najbolj prizadela malega človeka. Zavoženega ne more popraviti, tudi če bi se začela obnašati kot angel. Celo če bi si upala uvesti obvezno cepljenje, je prepozno – doživela bi cepilni upor, nato pa še bobneč poraz na volitvah.

Tako je zaciklana v stari vzorec ravnanja. Razpoloženje, ki buhti iz sredinih protestov, je mogoče znosno brzdati in umirjati – če je stanje kolikor toliko normalno. To vidimo v mnogih državah, ki doživljajo proticepilsko obarvane proteste. Pri nas stanje že dolgo ni več normalno. Oblast lahko sredine proteste duši le z grobo silo, a jih s tem v isti sapi neti, morda s pretirano policijsko silo celo namenoma, da bi jih napravila nasilne in jim vzela legitimnost. Znova se potrjuje: Janša ni nikakršen strateg, vendar tako nesposoben spet ni, da bi mu epidemija proti njegovi volji tako zelo ušla iz rok. Nekaj epidemije, nekaj virusa, kaosa, zmede, strahu, negotovosti, celo nasilja hoče, saj tako laže vlada, nastavlja svoje ljudi, korumpira in se da korumpirati. Skratka, oblast tudi sredine proteste – svoj produkt – zlorablja za še večjo represijo, nove mahinacije, novo obtoževanje vseh drugih razen sebe.

To med drugim pomeni, da precepljenost verjetno ne bo bistveno napredovala, da bomo še naprej tičali v morasti epidemiji. Janša ve, da bo z volitvami 2022 izgubil oblast, in se ne meni več ne za obupno mlačno EU ne za ustavno sodišče. Igra igro obupanca in še bolj ruši institucije, še bolj zadolžuje državo, še bolj nastavlja svoje ljudi – pač zato, da sebi in svojim zagotavlja privilegije, da bo naslednji vladi teže, in zato, da streže svoji maščevalnosti.

Do rednih volitev bo Slovenija še bolj razdejana. Nevarno postaja. Janša si ustvarja nove nasprotnike, zdaj tudi že proticepilce, se pravi deloma svoje volivce. Epidemija, ki mu je dolgo omogočala nekaznovano mrcvarjenje države, pa se zdaj dokončno obrača proti njemu. A s pomočjo preostalih strank in poslancev se nekako še prebija naprej. In je, potrjuje groba policijska sila ta torek, vedno bolj brezobziren.

Hojs pravi, da njegov šef in bog resno razmišlja o predčasnih volitvah. Kaj se dogaja v Janševi glavi, ne vemo. Predčasne volitve bi mu ustrezale, saj čas dela proti njemu. Po drugi strani se po volitvah tudi s sedanjo volilno podporo ne bo obdržal na oblasti. Zelo verjetno bo skušal vladati do konca – kakorkoli. In vse spraviti v kolektivno norost, da bi se manj videla njegova. V nevarno spiralo padamo.

To pogrezanje države je treba ustaviti. Protesti, petkovi in sredini, se bodo nadaljevali, a tega ne bodo dosegli. Na vrsti je opozicija. Čas je za novo konstruktivno nezaupnico.

Ena je opozicijski četverici že spodletela. Tudi zdaj je zanjo najudobneje, da čaka križem rok, pusti stvarem svoj tok, ki bo nasprotovanje vladi še povečal in Janšo po volitvah še zanesljiveje odplaknil. Toda oblast državo uničuje. Vsak mesec Janševega mandata manj je za Slovenijo darilo. Zato je opozicija dolžna tvegati nov poskus, da ustavi oblastni stampedo.

Nova nezaupnica bi imela večje možnosti za uspeh kot prva. Položaj je drugačen, dejansko in psihološko. Koalicija izgublja volivce, tu so sredini izbruhi, epidemija se nadaljuje. Vse to se lepo kaže v ravnanju šefa NSi Tonina, ki opoziciji v zadnjem času redno pošilja ženitne ponudbe. Ne brez razloga. Če bo stranka vztrajala z Janšo do bridkega konca, bo zelo verjetno potonila. Enako bo, če bo Janša dva, tri mesece pred rednimi volitvami odstopil sam, kolaborante pa prepustil usodi. Če bi NSi iz vladajoče koalicije izstopila (podprla konstruktivno nezaupnico) takoj, pa bi bil Tonin junak dneva, stranki bi bilo marsikaj oproščeno (poglejmo Zorčiča in druščino), njene temne volilne perspektive svetlejše. Pred Toninom in poslanci NSi je odločitev o potopu ali preživetju stranke. Za visoke zastavke gre.

To v glavnem velja tudi za druge stranke oziroma poslance, ki kolaborirajo s SDS. Sredini protesti škodijo tudi njej, še bolj pa njenim satelitom, ki nimajo tako gorečih volivcev. In za vse v tej spregi se bo položaj še slabšal. Policija bo z njihovim blagoslovom tolkla protestnike, kristalno jasna pa postaja tudi katastrofalna oblastna bilanca epidemije: čedalje več držav bolezen uspešno brzda, njihova bistveno bolj precepljena prebivalstva živijo vedno bolj normalno, mi pa še naprej tonemo v okuženo jesen in zimo. Že zdaj zaradi covida vsak dan umre nekaj ljudi. Za to je daleč najbolj kriv človek, ki ima v glavi le sebe in neskončni cinizem, v rokah pa moč, s katero posredno ubija, in to dopušča. To moč mu je treba vzeti.

Opozicija z novo konstruktivno nezaupnico ne more veliko izgubiti, tudi če z njo ne uspe. Če uspe, pa bo veliko naredila zase in za skupnost. Pod pogojem, da ve, da se po volitvah ni dovolj vrniti v čas pred Janšo.