Orodje

Janko Lorenci

15. 10. 2021  |  Mladina 41  |  Kolumna

Pred slabim letom, v četrtek, 5. novembra, so bili v Ljubljani protesti, ki jih je spremljalo nasilje. Takrat smo našteli tri razloge, zakaj je izgrede, če ne naročil, pa vsaj izrabil Janša. Prvič, to je bil poskus, da bi vse, tudi mirne petkove proteste, izenačili in diskreditirali. Drugič, Janša naj bi se pokazal kot obramba pred nasiljem, se pravi kot varuh zakonitosti in varnosti. Tretjič, tako je demonstriral svojo moč.

Vse to velja tudi za letošnji nasilni torek. Za njim se je znova skrival Janša in vodili so ga podobni motivi. A če za policijskim nasiljem lani morda ni stal Janšev naklep, tokrat je. Nasilnost je hotel. Delček množice se je nasilno odzval šele potem, ko je nasilno nastopila policija. To potrjujejo številni očividci in novinarji.

V tem slabem letu dni so se spremenili vsi trije torkovi protagonisti – oblast, policija, ljudstvo. Protestniki, to ljudstvo v malem, so materialno in psihično bolj zdelani, shisterizirani in razdražljivi kot leto dni prej. K temu sta najbolj pripomogli epidemija in oblast. Janševa je iz mandata v mandat bolj skrajna, brutalna in makiavelistična, to preobražanje iz slabega v slabše pa se je v tem mandatu še pospešilo. Janša oktobra 2021 že ve, da bo najkasneje čez slabo leto izgubil oblast. Zato v prepletu svoje makiavelistične racionalnosti in iracionalne želje po nekakšnem maščevanju (vedno se vidi kot maher in žrtev) ustvarja razmere, v katerih naj bo vse zmedeno, prestrašeno, razburkano, ulice spremenjene v bojišče, on pa tisti, ki položaj umirja, varuje red in mir.

Instrument za ustvarjanje takega obsednega stanja je predvsem policija, tretji protagonist. Njeno predelovanje v politično orodje se je začelo z bliskovitimi menjavami policijskega vrha in se, olajšano s strogo hierarhično organizacijo policije, nadaljevalo po organizmu navzdol. Policijska sindikata se še upirata, v osnovnem korpusu organizacije je, pravijo insajderji, veliko nezadovoljstva. Vendar se ravnanje, samodojemanje, identiteta policije počasi spreminjajo v vseh njenih nadstropjih. Janša s pomočniki (zlasti Hojsom in Olajem) sistematično neti konfliktnost v odnosu med javnostjo in policijo. Slednja naj bi postala do konca ubogljivo orodje oblasti, protestniki (ljudstvo) pa do nje bolj nasršeni. Temu so bili – poleg splošne histerizacije ozračja, ki jo proizvajajo oblast in njeni podaljški –namenjeni noro ostro kaznovanje in maltretiranje mirnih petkovih protestnikov pa lanski nasilni četrtek in zdaj nasilni torek. Policija je po vsakem neupravičeno ostrem posegu malo drugačna, izgubi nekaj zavor in samospoštovanja in je bolj prižeta na oblast. Na koncu naj bi bila lutka v vseh stanjih, tudi izrednih. Kritiki ne trdijo v prazno, da dobivamo policijo ene stranke ali kar enega človeka. In to kakšnega!

Posledice predelovanja so očitne. Javnost je policijo vse do Janševega zadnjega mandata dojemala kot civilizirano in nepolitično. Zaupala ji je bistveno bolj kot politiki. Zaupanja je konec, policija ni več nevtralna, avtonomna ustanova, ampak jasno uvrščen dejavnik političnega dogajanja, in to prelomnega. Res je tudi sedanja opozicija nastavljala bolj sebi naklonjene šefe policije, vendar je ni rezala kot salamo in ni skušala spremeniti ustavnega reda.

Predelava pa ima še druge posledice – predvsem zmanjšanje občutka varnosti, ki ga državljanom vlivajo dobro delujoče javne ustanove, od sodstva prek zdravstva do policije. Izgubljeni občutek varnosti dela družbo še bolj nemirno, nezaupljivo, razdrobljeno. Seveda pa predelana policija s praviloma manj sposobnimi vodstvi slabše preiskuje tudi kriminal, še posebno tistega »naših«. À propos, je čudno, da policijo in vse druge točke nadzora (medije, tožilstvo, davkarijo …) tako sistematično uničuje in si podreja človek, ki je sam nenehno na robu kriminala?

Pod pritiskom so tudi številne druge ustanove. To spodkopava ureditev in dobro delovanje države, s tem pa tudi družbe. Janšizem na oblasti je tako uničevalen zato, ker lega na stare bolne usedline naše družbe (medlost leve sredine, klerikalizem, travme polpreteklosti, neoliberalizem), jim v zmedi in stiskah epidemije dodaja svojo strupenost, maje zapleteno ustavno zgradbo, grde sledove pa pušča tudi v razpoloženju ljudstva, vedno bolj frustriranega. To se na ekscesen način kaže na primer v razprostranjenem anticepilstvu in brbotajočem besu množic, ki se lahko, amorfen, kot je, obrne v zelo različne smeri. Janši bolj ustreza tak nepredvidljiv kaos kot miren prehod v volitve in predvidljivo slovo od oblasti. Zato ga neti.

Tudi nasilni torek govori, kako nujno se je otresti te oblasti in ji preprečiti nov mandat. Če se avtokrati na oblasti utrdijo, se lahko družba normalizira samo nasilno, saj volitve ne morejo več prinesti sprememb – glej Rusijo, Poljsko, Madžarsko. Janšizem nas pelje naravnost v ta svet.

Nismo še v njem. Dokler je avtokrat majav (in Janša je v osnovi šibek), dokler institucije niso popolnoma podrejene in dokler v ljudstvu prevladuje demokratični konsenz, se najslabše težko zgodi.

Pogoj za to je tudi drugačna opozicija. Našo po volitvah med drugim čaka čiščenje institucij. To pomeni, da bo treba Janševe podtaknjence odstraniti s položajev, nekatere, na primer Olaja, pa prepustiti presoji sodišč. Predvsem pa bo treba proti polaščevalnim skominam vsake trenutne oblasti trajno zavarovati avtonomnost javnih ustanov. Če se hoče, je to mogoče. Skratka, politika se mora z mnogih točk, na primer tudi z RTV, umakniti.

Svet in mi z njim plovemo v kaos pandemije, avtoritarnosti, digitalizacije, podnebne krize in vseh klasičnih kriz. Preden nas ta popolni vihar povsem pograbi, potrebujemo vsaj nekaj staro-nove normalnosti. Janšev politični konec je zanjo nujen, a ne zadosten pogoj.