Kaznovalci

N'toko

8. 10. 2021  |  Mladina 40  |  Žive meje

V zadnjih letih smo od ameriških protestnikov gibanja Black Lives Matter neštetokrat slišali opazko, da se policija v njihovih lastnih mestih obnaša kot okupacijska vojska. Tudi zunanji obiskovalci se težko izognemo temu občutku, saj je v mestih po ZDA policija vseprisotna in bistveno bolj oborožena kot pri nas (velik del opreme je nekoč dejansko služil vojski pri okupacijah tujih držav). Policisti so pogosto arogantni do ljudi, uživajo v vzbujanju strahu, z največjo lahkotnostjo koga vržejo na havbo, zvijejo kak komolec, spustijo v zrak solzivec ali metek. Taktika zastraševanja prebivalstva z nasiljem, značilna za okupacije Afganistana in Iraka, se očitno seli nazaj v domovino. Mnogi policisti se identificirajo z vojaki na frontah oziroma njihovimi popkulturnimi upodobitvami – posebno pri srcu jim je lik vigilantskega veterana, ki se ne meni za pravila in neusmiljeno deli Pravico na ulici. Ta kultura je v Trumpovi dobi postala stvar ponosa – vse pogosteje se nasilni policisti vidijo kot nerazumljeni domoljubi, ki jih liberalna družba ne ceni dovolj. Za svojega so vzeli simbol lobanje z uniforme stripovskega antijunaka Punisherja.

V primerjavi z ameriško policijsko moro je stanje v Sloveniji videti nedolžno. Jasno, nismo imperialistična država, imamo manj neenakosti in strožji nadzor nad institucijami. Toda morali bi biti slepi, da bi prezrli zaskrbljujoče trende. V zadnjem letu so bila sredstva, kot so vodni top, solzivec, policijski psi in gumijasti naboji, uporabljena na ljudeh večkrat kot v vsej zgodovini države. Prisotnost policije v javnem življenju je vse bolj opazna, kroženje maric in helikopterjev je postalo vsakdanji pojav, ograje se postavljajo za vsak manjši shod, policisti pa tovorijo arzenal, kot da gredo osvobajat Idlib. Temu primerno se je povečalo tudi število nepotrebnih aretacij in kazni, da o nepotrebni uporabi sile nad množicami sploh ne govorimo. Vse to smo lahko jasno videli ta torek v obliki spektakularne okupacije Ljubljane, prave orgije policijskega šovinizma, ki je mesto potopila v meglo solzivca.

A tudi če bi vse te posege imeli za upravičene, češ da gre za izredno stanje zaradi epidemije, ne moremo mimo sprememb v odnosu policije do ljudi. Seveda so vedno bili v njihovih vrstah tudi grobijani in idioti, ampak policijski postopki so nas prej spravljali ob živce zaradi neživljenjskega birokratizma, manj zaradi neprofesionalnosti, o kakršni danes priča vse več ljudi. Eno je, da te policist popiše ali aretira, drugo pa, da ob tem izživlja svoje frustracije, te žali in ponižuje. Sam sem letos to doživel dvakrat, še večkrat pa videl in slišal od drugih. Grob odnos se kaže tudi v povsem mirnih okoljih – nedavno sem v čakalnici Kliničnega centra opazoval mladega tetoviranega policista, ki je vodil zapornika k zdravniku in arogantno vstopil v ordinacijo z zahtevo, da mu dovolijo preskočiti vrsto. Kot da s prezirljivim odnosom in kričanjem ne bi spravil zdravnice in pacientov v dovolj nelagoden položaj, je imel fant ob pištoli na pasu pripeto značko s Punisherjevo lobanjo. Ni naključje, da je v nedavni raziskavi kar polovica prebivalcev odgovorila, da ne zaupa policiji.

Če se nasilniška mentaliteta policije v ZDA vrača iz njenih imperialnih front, od kod prihaja v Slovenijo? Tudi slovenska država ima svojo fronto, kjer preizkuša metode represije. Ograje, helikopterji, solzivec, policijski psi, trdi prijemi in žaljivke – vse to so orodja, ki jih je zadnjih šest let preizkušala slovenska policija na južni meji, zunanji fronti evropskega imperija. Tam so se naučili, kako se pod pretvezo »omejitve gibanja« nedolžnega človeka spremeni v ilegalca, ki mu lahko v imenu »državne varnosti« narediš karkoli. Tam so prvič uporabili policijske pse, da ustrahujejo nedolžne ljudi. Tam so prvič merili pištole v neoborožene množice. In tam so se začeli bati navadnih ljudi ter ves čas zahtevati več denarja, ker jih ti ljudje ogrožajo. Ni šlo za majhno število policistov – tja so napotili tisoče ljudi, ki so skupaj z vojsko spremenili obmejne regije v okupirane cone. Prav mejni nadzor je omogočil MNZ kupovati nove igrače za nadzor množic in prav mejni nadzor je bil vzvod zaposlovanja nove generacije policistov, pogosto prežete z alt-right ideologijo in Trumpovimi »build the wall« slogani. Dobesedno novačili so ljudi, ki bi jih veselil lov na migrante. Danes isti policisti lovijo ljudi po Ljubljani.

V središče države pa se ni preselil le mejni režim, ampak tudi režim, ki ljudi poganja v begunstvo. Slovenija je kolaborirala z ameriškimi vojskami povsod po svetu, vključno z zločinskimi okupacijami Afganistana in Iraka. In dovolj je pogledati le rekrutersko reklamo slovenske vojske, pa vidimo, kako nam uvaža ameriško okupatorsko kulturo – državna obrambna institucija se mladim predstavlja kot playstation streljačina, ki omogoča lov na tuje zlikovce. Toninovo fantalinsko poziranje z granatami in tanki ni naključje, ti ljudje dejansko živijo v slabem ameriškem filmu. Pravzaprav več niti ne skrivajo, da namen vojske ni obramba domovine, ampak črpanje denarja za orožarske posle in sodelovanje v Natovih avanturah – vodstvo je prav ta torek v Resoluciji o razvoju SV do 2035 predlagalo podvojitev sredstev, da bi lahko postavili »čim več vojske v tujini, po kriteriju čim dlje stran od Slovenije«. Naši državni oboroženci torej ne držijo obrambne linije imperija le na mejah Slovenije, ampak tudi na mejah z Rusijo in drugod po svetu. Ali niso policijski oklepniki, ki so medtem drveli po Slovenski cesti, da bi ščitili evropske vladarje pred prebivalci, vulgaren odsev teh imperialnih igric v tujini?

V Sloveniji se za razliko od Američanov redko pogovarjamo o policijskih ekscesih kot o sistemskem problemu. V primerjavi z ameriškimi se zdijo mehkejši, vedno jih lahko pripišemo Janši ali Hojsu. A čeprav to deloma drži, se lahko z vse agresivnejšim odnosom policistov do prebivalstva spopademo le na sistemski ravni. Ne gre namreč le za nekaj fašistov v vodstvu, ampak za rezultat dolgoletnih političnih odločitev, med katerimi so tudi vzdrževanje schengenskega režima, članstvo v Natu ter bajno financiranje policijskih nakupov (nov vodni top je med opremljanjem meje kupila Cerarjeva notranja ministrica!). Tako levim poslancem kot civilnim organizacijam mora postati jasno, da kazanje s prstom na Hojsa ni dovolj – policiji je treba vzeti sredstva in jo razorožiti, nato pa se resno pogovoriti o naših konceptih varnosti