Čmrljev let

Heni Erceg

8. 10. 2021  |  Mladina 40  |  Hrvaška

V koncentracijskem taborišču Jasenovac so v organizaciji Festivala strpnosti in v izvedbi otroškega pevskega zbora iz Zagreba uprizorili opero Brundibár (v češčini pogovorni izraz za čmrlja, op. prev.). Glasbo zanjo je pred drugo svetovno vojno napisal Čeh Hans Krása po libretu Adolfa Hoffmeistra, prvi pa so opero izvajali judovski otroci v koncentracijskem taborišču Terezin na ozemlju Češkoslovaške; leta 1943 so jo za potrebe nacistične propagande uprizorili kar 55-krat, kmalu nato pa so ne le Krása, ampak tudi vsi otroci končali v plinskih celicah v Auschwitzu.

Poleg otrok iz desetih hrvaških šol so si opero v Jasenovcu ogledali tudi predstavniki Judov, veleposlaniki, akreditirani na Hrvaškem, in seveda odposlanka ministrice za kulturo Republike Hrvaške. Vsi so bili čustveno pretreseni in so izrazili upanje, da bo zaživel državni projekt, s katerim naj bi učencem omogočili redne obiske na Spominskem območju Jasenovac. Toda »potem je prišla pandemija in projekt je zastal,« kot je pojasnil direktor Spominskega območja. Zastal? Kakor da je v kolektivnem spominu ta prostor sploh kdaj živel, v resnici je večno mrtev, ne samo zaradi 80 tisoč ubitih taboriščnikov, ampak tudi zaradi zavestnega institucionalnega zanemarjanja tega mračnega zgodovinskega obdobja.

No, čemu sploh pisati o dobrodošlem ohranjanju spomina na trpljenje judovskih otrok v Jasenovcu? Recimo, predstavljajmo si, samo predstavljajmo, da bi podobno predstavo, opero, recital, uprizorili na istem mestu, vendar v spomin na srbske otroke, ubite v Jasenovcu, kajti otroci se drug od drugega ne razlikujejo, podatki pa se. V Jasenovcu je bilo ubitih 1600 judovskih otrok in skoraj 13 tisoč malih Srbov. Potemtakem si tudi oni zaslužijo prav toliko pozornosti in ohranjanja spomina, vendar je to popolnoma izostalo, čeprav se lahko vprašamo, ali bi morala država učence seznaniti tudi s trpljenjem teh otrok, katerih število je bilo – poleg števila drugih pobitih Srbov – tolikšno, da Jasenovac velja za kraj genocida? Da, to so retorična vprašanja, sicer pa, kdo bi sploh režiral predstavo o srbskih otrocih, pokončanih v Jasenovcu? In kolikšen moralni madež ostane na žalni slovesnosti v spomin na judovske otroke, pobite tam, če ima režijske vajeti v rokah človek, ki je bil več desetletij ceremoniar nacionalistične kič propagande? Omenjeni Krešimir Dolenčić, ki se zdaj cmeri nad usodo judovskih otrok v Jasenovcu, je bil svojčas nesporno državnopartijski umetnik in je patetično režiral prireditve ob rojstnem dnevu najljubšega vodje Franja Tuđmana, ki je bil presrečen, ker njegova »žena ni niti Judinja niti Srbkinja«. Ali pa je navdušeno tekal sem in tja in režiral veliko vojaško parado v Zagrebu, ki jo je štel za »pomembno, ker je potekala tik pred vojaško akcijo Nevihta (1995) in je imela jasen namen – pokazati moč hrvaške vojske. To je bila v resnici obveščevalna akcija, ki je opravila svojo nalogo,« kot se je takrat hvalil režiser obveščevalec in celo migom ukazal, naj letijo dvakrat, »da bi se zdelo, da jih je več«.

Dvorni režiser je seveda oddelal tudi Tuđmanov pogreb, prav tako pokop vojaškega zločinca, Tuđmanovega obrambnega ministra Gojka Šuška. Vselej zvest državotvorni sekti je zanikal celo kraj rojstva in trdil: »Nikdar nisem živel v Jugoslaviji, ta država mi ni nikoli pomenila nič posebnega.« Razen da je prav v tej državi, v kateri »ni živel«, dobil edinstveno priložnost za režiranje odprtja mednarodne športne prireditve Univerzijade. Eh, mimikrija, ta sposobnost brezobzirnih. V glavnem, za režiserja Brundibára »je bil trenutek vzpostavitve hrvaške države kolikor je sploh mogoče romantičen in z veliko vnemo sem sodeloval pri nastajanju hrvaške države. Ta romantična Hrvaška je tista, o kateri smo sanjali še v gimnaziji. To so urbane sanje o Hrvaški, ki so zagotovo drugačne od sanj ruralne Hrvaške. To je meščanska Hrvaška, ki jo nadvse ljubim.« Naš Krešo torej ne ljubi ruralne Hrvaške, vendar ga to ni oviralo, da ne bi pred kakim letom režiral celo bedne seje splitskega mestnega sveta, ki mu je predsedoval razvpiti Željko Kerum, katerega ruralnost ni povezana z njegovim izvorom, ampak s pristnim divjaštvom. Toda režiser, ljubitelj »meščanske« Hrvaške, ni imel nobenih zadržkov, ko je bilo treba »ruralnemu« Kerumu zaračunati 20 tisoč kun. Za režijo seje pod predsedstvom tega sumljivega tajkuna in uničevalca Splita.

Kakopak, kdo drug kot on naj bi režiral inavguracijo hadezejevske predsednice države Kolinde G. Kitarović. To je, kakor pravi, naredil »z velikim navdušenjem«. Ni znano, za kolikšen znesek. Resnično, žalostna država, v kateri spomin na kogarkoli, ubitega v Jasenovcu, oživlja prav človek, ki nacionalistični oblasti, vedno naklonjeni nekdanji ustaški državi, ponuja svoje agitpropovske storitve in ki »trpi zaradi izgube spomina na lastno preteklost«, kot je pred časom ustrezno ugotovil iz Hrvaške izgnani režiser Oliver Frljić, brez dvoma eden najboljših v državi tako številnih dolenčićev.

Res je žalostna država, v kateri je Jasenovac kraj, izbran za predstavo človeka, katerega vojnohujskaška retorika iz leta 1991 se je znašla celo pred sodiščem v Haagu, sramoval pa se je ne bi niti kak ustaški poveljnik, odgovoren za odstranjevanje etnične nesnage v Jasenovcu. Kajti po Dolenčićevih besedah so Srbi »podivjana živina z vzhoda«, rekel pa je tudi: »Opica nima nobenih možnosti v boju s človekom«, ker se bo »vedno našel način, da jo uspavamo in spravimo v kletko, kjer je primerno mesto zanjo«. In še: »Z njimi se ni treba prav veliko pogovarjati in pogajati, treba jih je bodisi zapreti bodisi odstraniti.« Tako odvratno je govoril naš brundibár ali bolje čmrlj, brenčeč v iskanju zavetja od oblastnika do oblastnika svoje »meščanske« Hrvaške, in nazadnje pristal v Jasenovcu. Kjer je obujal tuje spomine. Kajti svoje je med večnim brenčanjem okoli državne blagajne spotoma nekje izgubil.