Na drugi strani svoboščin

Bernard Nežmah

15. 10. 2021  |  Mladina 41  |  Pamflet

Odstop avstrijskega kanclerja Sebastiana Kurza je polnil medijska poročila, neopazen pa je ostal njegov povod. Policija je namreč začela preiskovati navedbe, da naj bi pred leti novinarskim hišam in agenciji za merjenje javnega mnenja plačal za objavo prirejenih podatkov, ki so njegovemu strankarskemu predhodniku namerili nižje vrednosti priljubljenosti od dejanskih. In kmalu potem so aretirali raziskovalko javnega mnenja Sabine Beinschab zaradi suma uničenja dokazov. Tik pred hišnimi preiskavami prejšnji teden naj bi namreč zbrisala trdi disk svojega računalnika.

V igri je velik zastavek: agencije, ki opravljajo ankete politične popularnosti, lahko tudi goljufajo! In jih zlepa ne najdejo. Tokrat jih, kakor kaže, znajo ujeti kriminalisti. Ker so objave mesečnih lestvic priljubljenosti sestavni del oblikovanja javnega mnenja, bi bil za njihovo kredibilnost in s tem poštenost do političnih strank nujen zunanji nadzor. Zdaj jim lahko apriori verjamemo ali pa smo do njih skeptični. Če vzamemo zgolj zadnjo, ki jo je objavil časnik Delo, zbode v oči neverjetno protislovje. Med desetimi top politiki, najdemo tri veljake Nove Slovenije: Jerneja Vrtovca, Janeza Ciglerja Kralja in Mateja Tonina, za njimi sta se kot najboljša iz svojih strank uvrstila Marjan Šarec (LMŠ) in Luka Mesec (Levica). Iz tega je razbrati, da je vodstvo NSi izjemno priljubljeno, toda na strankarski lestvici je zbrala za tretjino manj glasov od Levice in LMŠ. Krepak del istih anketirancev, ki so navdušeni nad voditelji NSi, pa stranke kot take ne podpira!??

Med strankami je imela SAB kongres, na katerem so po pisanju medijev napovedali celo volilno zmago. Predsednica Alenka Bratušek se je med drugim samooklicala kot zastopnica upokojencev, potem ko je v svoje vrste privabila nekaj sto članov Desusa. Povsem drugače ravna vrh stranke upokojencev. Njen predsednik Ljubo Jasnič je na zadnjem strankarskem shodu napovedal, da odslej vlade ne podpirajo v ničemer in da zahtevajo predčasne volitve. Poročila o njegovem nastopu niti z besedico ne omenjajo – penzionistov. Desus, ki naj bi predstavljal upokojene, o njih sploh več ne govori. Gospod Jasnič, ki je pred pol stoletja kot funkcionar starega režima objavljal panegiriku Titu, zdaj ravna kot grobar svoje stranke.

Med tem pa je preminul profesor Ljubo Bavcon, strokovnjak za kazensko pravo in medijska korifeja že od starega režima naprej. Del medijev ga je v nekrologih postavil kot enega največjih zagovornikov človekovih pravic in državljanskih svoboščin, med drugim, da je leta 1988 v okviru SZDL postal predsednik sveta za varstvo človekovih pravic in ustavnih svoboščin. Drugi del je ravnal nasprotno in ga izpostavil kot soodgovornega za polstoletno partijsko diktaturo. No, s superlativi velja previdno rokovati. Tako imenovani Bavconov odbor 1988 je nastal po sojenju četverici znotraj partijskega državnega aparata, medtem ko je zgodovino premaknila ustanovitev Bavčarjevega« odbora oz. Odbora za varstvo človekovih pravic, ki je zbral več deset tisoč članov in postal glasnik demokratičnih zahtev do vladajoče partije ter bil sokreator odprave partijske države, ki je zakonodajo, tožilstvo in sodstvo zlorabljala za sistematično kršenje svobode izražanja in drugih svoboščin. V osemdesetih je režim dobesedno dušil mladinske medije zaradi poskusov drobne kritičnosti in zaplenjal ter na sodiščih preganjal urednike in pisce. Sodni spopadi so bili škandalozni, toda zoper njihove kršitve ni nastopal eden največjih, temveč odvetniki in pravniki, kot sta bila Drago Demšar in Matevž Krivic. Dragocena je bila tudi srbska pomoč. Novinarko Tribune so takrat preganjali, ker je v svojem članku žalila tedaj umrlega sovjetskega predsednika Leonida Brežnjeva. Advokat Srđa Popović je potem nastopil na sodišču z obrambo, da je obtožba absurdna, saj je tedanji zakon varoval dobro ime le živečih državnih voditeljev. Partijsko pravosodje je bilo za potrebe utišanja medijev pripravljeno zlorabiti lastne zakone. Kar se je vseskozi ponavljalo v zgodovini zaplemb v osemdesetih. Profesorja pač takrat ni bilo opaziti med največjimi zagovorniki pravic in svoboščin.

Med sodobne svoboščine danes spadata svoboda gibanja in političnega delovanja. V Marezigah je tako v lokalni gostilni priredila strankarsko srečanje SDS, proti čemur pa je demonstrirala skupina njenih nasprotnikov. Ti so v velikem številu prišli v kraj ter v imenu antifašizma protestirali, ker da na svetem mestu sestankuje vladajoča stranka. Posredovali so policisti, nacionalna televizija pa je za dnevnik pripravila dvominutno poročilo, v katerem je afirmirajoče predstavila govore posameznih protestnikov ter gostilničarja, ki se je opravičeval, da gosti vse, tudi Janšo, pred njim Pahorja in da bo za obema še Šarca. Protest, ki obenem pomeni tudi pritisk na svobodno podjetništvo in ki trasira vzdušje apartheida. Stranka, ki je ne marajo, ne sme prirediti srečanja v Marezigah!????

Bomo naslednjič videli protest pred portoroškim hotelom Metropol, ker bo v njem letovala skupina Italijanov, antikomunističnih ezulov ali članov Salvinijeve Severne lige? Ko ljudstvo odloča, kdo in v katerem kraju ima pravico do druženja, smo v mentaliteti najtršega partijskega režima.

V bližnjem Kopru so imeli referendum, na katerem so se meščani odločili, da bodo pozidali mestni park. Poleti so tam z absolutno večino v duhu okoljevarstva zavrnili novelo zakona o vodah, zdaj so potrdili orjaški biznis gradbenih firm. Ne po naključju, mediji niso referenduma predstavili kot vprašanje: ali hočejo meščani mesto z zelenjem ali betonski konglomerat, temveč so izpostavljali, da glasujejo o predlogu ex-župana Borisa Popoviča. Seveda, medijski lastniki so hkrati lastniki gradbenih imperijev.