Iz spominov v prihodnost 

Bernard Nežmah

22. 10. 2021  |  Mladina 42  |  Pamflet

V črnogorskem mestu Tivat je v 101. letu umrl upokojeni admiral Branko Mamula. Najbolj poznani članek iz zgodovine Mladine je bil uvodnik z naslovom Mamula go home! Izšel je 12. februarja 1988. V enem tednu so govorili o njem po vsej državi: od Ljubljane pa do Ohrida. Tudi tisti, ki ga niso brali in niso znali slovensko, a so na zborih in tribunah po podjetjih in partijskih organizacijah zahtevali, da je treba ukrepati in onemogočiti Mladino, ki razbija največje državne vrednote. Teden po izidu članka se je sestalo predsedstvo države in zahtevalo sodni proces proti časniku. Kaj je bil razlog te jeze Titanov? Uvodnik je po obisku obrambnega ministra Mamule v Etiopiji izpostavil moralno držo, da je v eno najrevnejših držav, kjer ljudje umirajo od lakote, odšel prodajat sodobno orožje. Pri tem pa ga opisal kot trgovca s smrtjo, bedno in mizerno kreaturo, ki ne zasluži spoštovanja svojih vojakov, ter pozval javnega tožilca, da zoper njega vloži obtožnico. To je bil čas, ko se državnih voditeljev ni kritiziralo, tokrat pa je bil poveljnik vojske označen kot nemoralno bitje, ki ga je treba postaviti pred sodišče. Vojaški vrh in predsedstvo v Beogradu sta ponorela. In medijski odziv v Sloveniji? Je drugo časopisje in televizija povzela Mladinino kritiko? Nak, to ni bila »naša« zgodba.

Ekspresno se je odzval javni tožilec in sodišče je v manj kot mesecu začelo proces proti odgovornemu uredniku Franciju Zavrlu. Zahtevana kazen je znašala – 4 leta zapora; 3 za sramotitev Jugoslavije, 1 za obrekovanje admirala. Njena izvršitev bi pomenila kastracijo Mladine, ki je tedaj veljala za rušitelja države. In obramba se je zdela nemogoča, če pomislimo, da se je Mladinin kolumnist Tomaž Mastnak pred dobrim letom komaj izmaknil zaporni kazni zaradi članka, v katerem je zgolj navedel razloge, zaradi katerih Branko Mikulić ni primeren za državnega premiera. Sodišča so že negativno vrednostno oceno vrhovnika štela za sramotitev države. Takrat se je legendarni advokat Drago Demšar domislil pravne genijalnosti. Ker je bil članek podpisan – uredništvo, je v obrambi pred sodiščem zahteval, da naj sodnik ugotovi, kdo je dejanski avtor članka. Tovrstna sojenja so se končala v enem dnevu, zdaj pa je nastopil teater. Člani uredništva so en za drugim prihajali v sodno palačo in vsak je povedal, da je on avtor članka. Hitro sojenje se je spremenilo v farso, medtem je Mladina nadaljevala tirade zoper admirala, kateremu so vojaki gradili vilo pri Opatiji, nato se je zgodila še prelomna aretacija in sojenje četverici (Borštner, Tasić, Janša in Zavrl), ki je na ulice prignalo množične proteste, in po tem preobratu je odstopil Mamula, tožilec pa je umaknil obtožnico.

Posledice so bile tektonske. Najvišjih politikov sodstvo ni več apriori ščitilo pred kritikami, zavel je veter prostega izražanja mnenj in počasi je začela bivati svoboda govora.

Ta teden je udarila po okoljskem ministru Andreju Vizjaku. POP TV je objavila odlomke telefonskega pogovora, ki jih je osmislila tako, da jih je razglasila za nasvet nekoč gospodarskega ministra Vizjaka lastniku DZS in Dnevnika Bojanu Petanu, kako naj se izogne plačevanju davkov. In potem je stekla kampanja: v studio so hitro prišli pravni in drugi eksperti, ki so povedali, da, če je to res, potem gre za nezaslišano korupcijo. In obrazec, ki je stekel na zasebni televiziji, se je v naslednjih dneh ponovil še na nacionalki in v osrednjih časopisih. Nanj so se takoj prilepili glasnogovorniki opozicijskih strank, ki so drug za drugim ponovili tenor POP TV. No, tudi sporni minister je dobil priložnost za besedo in se je v teve oddajah odzval na očitke.

Ko se tako usklajeno zavrti medijski stroj, mora človek postati pozoren na to, kar manjka. Kdo je medijem prinesel 14 let star posnetek? Koliko so plačali za to senzacionalno vest? Če namreč lastnik za takšno medijsko bombo noče plačila, potem je njegov namen manipulativen in zaslužek drugje – v diskreditaciji ministra, rušenju vlade, vrag vedi. OK, morda je razvpiti posnetek dejansko del koruptivnega dogovarjanja, toda to ne izhaja neizpodbitno iz objavljenih fragmentov. Skratka, posel za tožilca in pravosodje.

Toda reč deluje sama po sebi kot osrednji dogodek. Mediji, ki očitajo premieru Janezu Janši, zakaj se vseskozi oglaša na tviterju, se zdaj zgražajo, zakaj molči. Naenkrat se je o tej zlepljenki obvezno izreči. In tarča kritike je tudi predsednik Borut Pahor, ki se ne odziva. Primer medijskega kreiranja politike.

Podobne novinarske vneme ne najdemo pri okoljskih vprašanjih. Nacionalka je bila zadnjič izjema, ko je po dnevniku objavila prispevek iz občin Sežane, Divače in Kozine, katerim je kompostarna ustavila prevzemanje bioloških odpadkov. In razlog? Preprosto – v teh odpadkih je prepolno plastike, ki je ni mogoče ločiti od bodočega humusa. Problem, ki ne zadeva teh nekaj občin, temveč vso državo. V kante, na katerih piše – biološki odpadki, ljudje nonšalantno mečejo plastične vrečke. Sistem zbiranja odpadkov, ki je na papirju videti idealno, ne deluje. Še huje, kaj vse je po obdelavi v kompostarnah primešano v humus, s katerim naj bi potem gnojili rastline in poljščine??? A tokrat ni krivec vlada, temveč ljudstvo.

Toda krucialna tema: družba, ki s produkcijo odpadkov uničuje samo sebe, seže v medije le s posnetki Grete in govorancami, da je prihodnost v okoljsko vzdržnem gospodarstvu. Devastacija okolja pa mirno poteka naprej.