Ljubljana

Janko Lorenci

22. 10. 2021  |  Mladina 42  |  Kolumna

Ljubljana je med slovenskimi mesti simbol koncentracije moči, bogastva, odločanja, najrazličnejših institucij … A v njej so najbolj množični, pogosti, odmevni in vsaj posredno vplivni tudi protesti, v bistvu usmerjeni proti zlorabam te koncentracije. Skratka, prestolnica je pisano, tudi kontroverzno mesto, ki v marsičem daje ton vsej državi. Pod dolgotrajnim Jankovićevim županovanjem se zdi propulzivna, napredujoča tvorba, a to je deloma le videz. V mestu je veliko delovnih mest in premalo za povprečni žep dostopnih stanovanj. Tudi zato se vanj vsak dan pripelje majhna armada ljudi, popoldne pa ga spet zapusti; prometne težave, škodljivi izpusti in izgubljanje dragocenega časa so zato neizbežni. Postopoma se pospešuje gentrifikacija, odraz kričečih socialnih razlik. Ljubljanski zrak je zdravstvena nadloga za skoraj 300 tisoč ljudi.

Največje slovensko mesto po svoje nazaduje. Prijetno za bivanje večine prebivalcev sta ga naredila resno urbanistično načrtovanje in socialno usmerjena gradnja stanovanjskih sosesk z velikimi javnimi površinami. Zdaj celovitega načrtovanja ni, javni prostori se krčijo, mesto se zunaj ozkega središča, kjer živi slaba desetina prebivalcev, razvija stihijsko, kaotično in marsikje ni Jankovićevo »najlepše mesto na svetu«, ampak grdo kot smrt. Narcisoidno ukvarjanje s središčem, ki ga je epidemija oropala turistov, tega ne more zakriti. Hkrati se nenadzorovano širi v okolico, požira dragoceno in obupno deficitarno rodovitno zemljo, ogroža pitno vodo in krči lepo naravo. Pametna, napredna mesta se širijo navznoter – izrabljajo svoj slabo izrabljeni prostor – ne zato, da bi gradila gete za bogate in odvečne trgovske centre, ampak v splošno dobro.

Janković je župan že tako dolgo, da se utrip Ljubljane enači z njim. V marsičem drži, da lahko dober župan mesto tako rekoč zgradi, slab pa uniči. Janković je na tej lestvici dveh skrajnosti nekje vmes, a vendarle bliže pozitivnemu polu. Kritiki mu očitajo, da si je pri razvoju mesta izbral v bistvu lažjo, udobnejšo pot. Rad se ukvarja z velikimi, spektakularnimi, všečnimi projekti (obnova središča, Stožice …). Večinoma so bolj ali manj koristni, toda hudih mestnih težav, pomembnih za veliko večino prebivalstva – stanovanj, prometa, zraka – so se le bežno dotaknili.

Res pa je za take »ljudske« projekte, ki hočejo kaj bistveno premakniti, potrebnih več zaporednih dobrih županov. Poleg tega se nobeno mesto, še tako (relativno) veliko, avtonomno in prodorno, nikoli ne razvija v vakuumu, ampak v objemu lastne države. Ta širši okvir je lahko spodbuden ali zaviralen. Za Ljubljano, in ne samo zanjo, je vedno slabši, saj Slovenija v marsičem nazaduje. Ljubljanska koncentracija moči, bogastva, odločevalcev, med drugim posledica dejstva, da gre za prestolnico, pa je dvorezna. Po eni strani ji zgostitev moči in vpliva, ki gre deloma na račun celotne Slovenije, koristi. Po drugi strani je šibka, neenakomerno razvita celota tudi za prestolnico razvojna cokla.

Skratka, Ljubljana je po malem slovenski wasserkopf. Saj je dobro, da imamo vsaj eno dovolj veliko in vitalno mesto, da v njem poteka polno kulturno, politično, gospodarsko, tudi s tujino živo povezano življenje. Hkrati spada v kategorijo mest, ki preostanku države jemljejo več, kot mu dajejo. To »provinca« morda najbolj boleče občuti kot odtekanje kadrov.

Kakorkoli, koncentracija ni Jankovićev problem, ampak problem razvoja celotne države, ki stopiclja na mestu in celo koraka nazaj, najbolj zaradi degradacije politike, ki je razpadla na skrajno, kriminaloidno desnico (SDS) in razdrobljeno levo sredino, kot celota sprejela asocialnost neoliberalizma in med drugim pozabila na nekdanji policentrizem.

Del te politike je tudi Janković. Kulturno velja za levičarja, miselno in kot župan pa je član menedžersko-kapitalskega sloja, ki na javne zadeve gleda z neoliberalnimi očmi; vse misli predvsem v ekonomskih kategorijah, vsa področja življenja vidi kot trge, na katerih eni dobivajo, drugi izgubljajo in na katerih ne dobiš tistega, kar potrebuješ, ampak tisto, kar si lahko privoščiš. Pri Jankoviću se taka miselnost kaže na primer v izraziti naklonjenosti javno-zasebnim partnerstvom, ki pogosto niso v javno korist. S takimi župani neoliberalizem z državne ravni laže prodira tudi na lokalno raven. In se ne meni za to, da se resnična moč družbe meri po blaginji šibkih, ne po bogastvu bogatih.

To je že četrti Jankovićev mandat. Izvoljen je bil kot menedžerski maher, ki naj bi po vrsti medlih županov zrihtal Ljubljano in pazil, da ne bi padla v roke Janši. V obojem je bil bolj ali manj uspešen – in oboje je v tem času že premalo.

Mesto je pod njim ostalo dovolj svobodnjaško, da ga janšisti ne morejo prevzeti, v nekaterih pogledih je tudi bistveno bolj »zrihtano«. Hkrati pa bi lahko bilo veliko prijaznejše za večino prebivalcev. Jankovićeva prvotna svežina in zagnanost, vredni občudovanja, sta se postopoma spremenili v rutino, ki obnavlja stare slabosti mesta. Nemajhen potencial Ljubljane ni dovolj izrabljen, mesto tiči na mestu ali leze po poti celotne države, ki, kot rečeno, postaja manj socialna, bolj stresna za prebivalstvo, daje bistveno prevelik poudarek parcialnemu pred celoto, zasebnemu pred javnim. To je v kričečem nasprotju z duhom časa, ki zahteva zasuk k skupnemu in kolektivnemu. Veliki problemi so brez tega nerešljivi, to nam razločno govorita tudi epidemija in podnebna kriza; dopovedujeta nam, da je neliberalni kapitalizem s svojimi privatizacijami, deregulacijami, liberalizacijami itd. bolan, bolesten in dobesedno poguben. Smo v času in pred časi, ki terjajo novo razvojno paradigmo in drug tip voditeljev – lokalnih, državnih, globalnih. Sedanji so pokrov na loncu, v katerem pritisk narašča.

Zato povsod toliko protestov.