Kontroverze sodobnega časa

dr. Bogomir Kovač

29. 10. 2021  |  Mladina 43  |  Ekonomija

Poslanstvo kolumnista pogosto trči na intelektualne vrhove njegove vede in pomembne dosežke njenih predstavnikov, bodisi ob nagradah ali spregledanem spominu umrlih. Sredi oktobra je v štiriindevetdesetem letu umrl János Kornai, eden najpomembnejših političnih ekonomistov 20. stoletja. Življenjska pot tega madžarskega Žida je živa freska zgodovine. Hkrati pa teoretsko pokriva vse osrednje institucionalne premike zadnjih sedemdeset let. Njegove konceptualne inovacije, kot so mehke proračunske omejitve in ekonomika pomanjkanja, sistemska neravnotežja in (ne)učinkovitost institucionalnih sprememb, so vedno bolj aktualne. Velja za vodilnega misleca politične ekonomije socializma, dosegel je akademsko slavo na najuglednejših ameriških univerzah, desetletja je navdihoval kritične intelektualce na Vzhodu. Nobelove nagrade za teoretsko preučevanje ekonomskih sistemov nikoli ni dobil, čeprav bi si jo zaslužil. Toda tudi brez nje ostaja svojevrsten intelektualni heroj našega časa.

Kornai je sredi Budimpešte pri dvanajstih letih doživel nacistično usodo židovskega preganjanja, oče je leta 1944 umrl v Auschwitzu. Zanj sta bili sovjetska vojaška zmaga in osvoboditev domačega fašističnega režima rešitev, povojni socializem pa upanje novega sveta. Toda krvava sovjetska zadušitev madžarske revolucije leta 1956 ga je streznila. Kritična ost disertacije o presežni centralizaciji ekonomskih organizacij v socializmu je bila mesec dni pred vstajo v Budimpešti intelektualni dogodek. Spor z novim Kadarjevim političnim režimom je bil neizbežen, kot intelektualni disident sredi šestdesetih srečno emigrira v ZDA. Med heterodoksne »zahodne ekonomiste« ga uvrsti monografija Anti-Equilibrium (1971), na znanstveni Olimp pa ga je ponesla razprava o ekonomiki pomanjkanja v ugledni reviji Econometrica (1979). S popotnico Stanforda, Yala, Princetona in nazadnje Harvarda postane intelektualna ikona, vodilni in najbolj sistematičen teoretik kritične analize socializma, njegovih transformacij in tranzicij. V tem je presegel vse druge politične ekonomiste svojega časa.

Bistvo večnih ekonomskih razprav o socializmu je od nekdaj zadevalo vprašanje planiranja in obvladovanja cen. Tezo o dvojni naravi planiranja, podjetniški, ki je mogoča, in državni, ki je zbirokratizirana in nevzdržna, pojasnjuje že v disertaciji. Kornai je zgodaj ponudil tudi modne matematične rešitve, z dekompozicijo linearnega programiranja na sektorje in podjetja je vzbudil izjemno zanimanje. Toda pravi problem tiči v naravi cen. Splošnega ravnotežja ni mogoče doseči v nobenem tržnem sistemu, v socialističnem še toliko manj. Institucionalne ovire (monopolne tržne strukture) in asimetrija informacij (različne preference) so preprosto povsod prevelike. Težava kapitalizma je presežna ponudba, problem socializma presežno povpraševanje. Presežki poganjajo kapitalizem, pomanjkanje pojasnjuje socializem. Teze v Anti-Equilibriumu so vzbudile teoretski vihar, očitki nedoslednosti so Kornaia prizadeli. Toda zametek je bil pravi.

Njegov magnus opus pomeni knjiga Ekonomika pomanjkanja (1980), izjemna analiza o realnem (ne)delovanju socialistične ekonomike. Ideja je preprosta. Cene v socializmu ne delujejo brez ustreznih trgov. Zato tržne informacije prihajajo s praznih polic trgovin in proizvodnih zalog, pomanjkanje je tu informacijski znak neskladja ponudbe in povpraševanja. Namesto cen kvazi tržno koordinacijo prevzema pomanjkanje. Za nameček potrošniki in podjetja v socializmu ne tvegajo. Potrošniki si vešče pomagajo s sivim trgom, podjetja rešujejo »mehke proračunske omejitve«, kjer poslovna tveganja prevzame država. Cenovne variacije so pokrite z zamudami dobav, kar vidimo tudi v sedanji ekonomski krizi. Ta razmerja spreminjajo obnašanje akterjev, tveganja so pokrita, odgovornost je nizka, učinkovitost majhna. Proračunske omejitve so vedno del racionalnega mikroekonomskega načrtovanja. Če jih mehčamo s subvencijami, davki, krediti, administrativnimi posegi, odpravljamo možnost agregiranja pravih preferenc, zato državno načrtovanje pade. Socializem je torej kot planski sistem nemogoč, ekonomsko pa neracionalen. Zato je leta 1989 doživel politični zlom.

Političnoekonomska iluzija tržne družbe je ukvarjanje s horizontalno odvisnostjo tržnih subjektov (tržna konkurenca), toda ključna je vertikalna povezanost (politična hierarhija). V delu Socialistični sistem: Politična ekonomija socializma (1992) Kornai poveže svoja spoznanja. Socializma ni mogoče ekonomsko reformirati, lahko ga politično spremenite. Liberalne tržne institucije in politični monopol partije niso združljivi. Zato tržni socializem Madžarske in Jugoslavije v osemdesetih letih propade, sedanjo Kitajsko pa vidi kot politično vsiljen kapitalizem. Toda avtoritarni režimi niso vezani zgolj na socializem, odlično shajajo tudi s kapitalizmom. Pinochet v Čilu je star šolski primer, Turčija in Rusija, Madžarska in Poljska ponujajo nove. Kornai je spoznal pasti postsocialistične tranzicije, vzpon Orbána analizira v članku Madžarski U-zasuk (2015). Zlom povezanosti trga in demokracije pomeni, da lastninske pravice preglasi manipulativna moč države. Demokracija je zgolj paravan za politični prevzem vseh vej oblasti in vertikalno podreditev ekonomskega sistema. To ni vrnitev v socializem, temveč v represivni državni kapitalizem. Politične elite prevzamejo državo in to je konec želene liberalne tržne družbe.

Kornai je do konca ostal v središču kontroverz sodobnega časa. Njegov J’accuse je prišel pravočasno in hkrati prepozno. Frustracija večne socializacije kapitalizma je danes podobna oni s kapitalskim cepljenjem socializma. Živeti moraš dovolj dolgo, da kritično ujameš oboje. Kornaiu je to uspelo, nam ostaja zgolj zaveza do njegove intelektualne dediščine – »noblesse oblige«.