Mrtvi živijo dolgo

Bernard Nežmah

5. 11. 2021  |  Mladina 44  |  Pamflet

Laszlo Rajk je bil 30. maja 1949 še madžarski zunanji minister in eden voditeljev komunizma v državi. A istega dne se je končalo njegovo ministrovanje: kot državnega sovražnika št. 1 so ga zaprli, proti njemu izpeljali sodni proces, na katerem je priznal vse očitane mu zločine in od sodišča zahteval najstrožjo kazen. Sodniki so ga kajpak uslišali in obsodili na smrt. Štiri leta kasneje je umrl voditelj komunizma Stalin in na Madžarskem so ga začeli opisovati kot žrtev montiranega stalinističnega procesa, v katerem so od obtoženih pod torturo zahtevali priznanja. Rajka so rehabilitirali in oktobra 1953 slavnostno pokopali v Budimpešti. Na pogrebu se je pojavil Imre Nagy, nekdanji komunistični minister in žrtev stalinističnih čistk. V manj kot mesecu je po odskoku z Rajkovega groba postal predsednik madžarske vlade, ki je v deželo vrnil politične svoboščine in omejil monopolno moč komunistične partije. A le v nekaj tednih je po tajnem brionskem dogovoru med Titom in Hruščovom sovjetski voditelj ukazal vojaški napad in zasedbo Madžarske, predsednika vlade Nagyja pa so usmrtili. Leta 1989 so ob padcu Berlinskega zidu njegove posmrtne ostanke pokopali na grandioznem pogrebu sredi Budimpešte, na katerem se je zbralo več kot dvesto tisoč ljudi, med govorniki se je s pogumnim govorom izkazal mladi Viktor Orbán in v imenu Nagyja je potem dokončno padla komunistična diktatura.

V Sloveniji so mrtvi oživeli, ko so osrednji mediji poročali o škandalu, ki si ga je privoščil predsednik vlade Janez Janša, ki je poslal častno stražo, da je položila venec k spomeniku domobrancem na ljubljanskih Žalah. POP TV je poročala o odzivih opozicijskih veljakov, ki so dejanje enoglasno obsodili kot glorifikacijo sil, ki so med drugo vojno sodelovale z okupatorjem. Ex-premier Marjan Šarec se je čudil, da česa takega ni v zahodni Evropi, po spletih so zaokrožila pisanja o slavljenju izdajalcev in potvarjanju zgodovine.

Šarec ima tokrat prav, v Franciji državni voditelji ne gojijo navade polaganja vencev na grobove predstavnikov vichyjevske oblasti. Toda, kakšen spomenik sploh stoji zraven žalske cerkve? Na njem so imena več kot tisoč mrtvih, katerih večina je umrla leta 1945. Toda, kako so se mrtvi sploh znašli na njem? Monument je bil postavljen leta 1997, nanj pa so vklesana imena ljudi, ki so brez groba. A zakaj ta množica ne leži v družinskih grobnicah? Večina je bila pobita po vojni, številni so bili vojni ujetniki, ki so jih partizanske čete postrelile, potem pa so jih na skrivaj zagrebli v jame in rudnike. Predsednik vlade Boris Kidrič njihovim družinam ni dal poslati mrliških listov, kaj šele posmrtnih ostankov pokojnikov. Preprosto - izbrisali so jih iz sveta živih in mrtvih. Pravica sorodnikov, da zvedo, kaj je oblast storila z njihovimi bližnjimi in kje se nahajajo njihova trupla, je bila izključena. Na Žalah torej ne stoji spomenik domobranskim vojakom, temveč množici, ki je bila pobita, ne da bi bila poprej na sodišču obsojena. Med njimi je tudi Črtomir Nagode, ki je bil s svojo Staro pravdo član OF, potem pa so njegovo skupino komunisti izključili iz osvobodilnega boja. Skratka spomenik žrtvam komunističnega brezpravja.

Če je predsednik vlade 1945 dal izvesti množične poboje, je najmanj, kar lahko predsednik vlade 2021 stori, da jim pokloni venec. Zgodovinar Keith Lowe je v Podivjani celini navedel statistične podatke o usodi vojnih ujetnikov po drugi vojni. V Franciji jih je v taboriščih pomrlo slabe 3 odstotke, na Poljskem več kot 7, v Sovjetski zvezi prek 35, najhujša država morije pa je Jugoslavija - 41,2 odstotka. Vsak drugi vojni ujetnik ni preživel ujetništva!!!

Ob orkestriranem zgražanju nad Janševim vencem v oči bije odsotnost vsakršnega premisleka. Vse teče po shemi – domobranci so bili izdajalci, torej manjvredna bitja celo po smrti. Venec jim Zveza borcev NOB očita celo v imenu mrtvih partizanov, kot da državljanska vojna teče še naprej. Pri čemer orkester kritikov pozablja, da državni predstavniki že dolga leta polagajo vence na morišča domobrancev v Kočevskem rogu, v Teharjih, pred Hudo jamo … Pred Dnevom mrtvih je imel nenavaden govor ex-predsednik Milan Kučan v Šentjanžu. Mediji, ki so prenesli njegov govor, citirajo njegovo filipiko zoper aktualno vlado, ki ji je očital kršenja ustave in človekovih pravic, napade na sodstvo in medije et cetera. Na komemoraciji v spomin ubitima partizanoma je osrednjo sporočilo obračun z aktualno vlado! Vsebina praznika je sicer pomenljiva: partizana, ki sta se borila s številno skupino nemških vojakov, sta bila v spopadu ubita, toda nemški poveljnik ju je dal častno pokopati v grob! Nekaj, kar bi ujeti domobranski vojaki pod Kidričem lahko le sanjali.

Če je bil venec osrednja tema osrednjih medijev, je ostal neopažen preobrat pri gradnji olimpijskega bazena Ilirije, izvzemši časnik Dnevnik, ki je o zadevi poročal faktično. Na javni razpis za izvajalca del v višini dobrih 37 milijonov se je javilo nekaj gradbenih firm, ki pa so svoje delo ocenile od 53 do 63 milijonov. In kaj stori mestna oblast? Pripravi rebalans proračuna, v katerem zdaj nameni 63 milijonov za projekt!!!???? Znesek podvoji, a mediji ne poskočijo in ne problematizirajo podražitve. Še manj veliki šef računskega sodišča Tomaž Vesel, ki je skrupulozno pregledoval predrage nabave zaščitnih sredstev v času, ko tržna ekonomija sploh ni delovala, a tokrat se ne sprašuje, kakšen gospodar javnega premoženja je občina, ki je pripravila novi proračun po meri najdražjega in ne najcenejšega graditelja.