Opozicija

dr. Bogomir Kovač

5. 11. 2021  |  Mladina 44  |  Ekonomija

Politični kaos v Sloveniji se poglablja sorazmerno z novim razraščanjem pandemije. Vlada je leto in pol sejala politično nezaupanje in doživela bumerang. Ljudstvo v vlogi cepilnih abstinentov ji očitno ne sledi, tudi za ceno lastnega zdravja in življenj. Politični poraz oblasti je tu zgolj druga stran izigravanja politične demokracije. Slovenija se uvršča med vedno bolj avtokratsko vodene demokracije. Ekonomski rezultati so danes edini navidezni argument Janševe vlade. Toda za njimi stojijo običajno zadolževanje, korupcija in klientelizem. Politično skorumpirana ekonomija postaja alibi za umiranje demokratičnih institucij. Slovenski politični prostor potrebuje radikalni demokratični zasuk. Desnica z Janšo je njegov antipod, toda tudi leva alternativa ni prepričljiva. Ekonomsko je preveč sterilna, politično premalo prodorna. Tradicionalna predvolilna koalicija ni dovolj, vnebohod strankarskih programov tudi ne, upanje v Janšev politični zlom je zabloda. Politična inovacija madžarske opozicije je tu dobro vodilo. Potrebujemo predvolilne konvencije strank KUL, odprto soočanje programov, demokratično iskanje novega voditelja. Konec političnega blefiranja z leve je pogoj za volilno zmago in drugačen obraz Slovenije.

Demokracija je evropski politični izum, njen tisočletni razvojni proces so vedno znova pretresala velika obdobja totalitarizmov in številnih diktatur. Spektakularen zlom komunizma 1989 naj bi pomenil veliko, morda končno zmagoslavje liberalne demokracije. Toda reči so se obrnile na glavo. Demokracija v postsocialističnih državah postaja vedno bolj avtokratska, v starih demokratičnih državah pa vse bolj odtujena. Na eni strani je ogrožena legalnost ločevanja oblasti (pravna država), na drugi gre za krizo politične legitimnosti. Optimizem je splahnel tudi na globalni ravni. Številne demokratične spremembe v Aziji, Afriki in Latinski Ameriki so se izrodile, EU je v stalni krizi zaradi nemoči politične unije, v ZDA je Trumpov politični poraz pospremil vdor politične drhali v parlament. Fukuyamov triumf liberalne demokracije (1992) se je sprevrgel v »konec demokracije«.

Peto poročilo o demokraciji uglednega inštituta V-DEM iz Göteborga (2021) ne dopušča dilem. Najbolj verodostojna analiza demokracije v 212 državah ugotavlja avtokratski zasuk svetovne politike. Pandemija je zgolj dodatno razgalila prikrito politično represivnost sodobnega sveta. Svet liberalnih demokracij, kjer prevladujejo svobodne volitve, avtonomija oblasti in varovanje človekovih pravic, obsega le še 32 držav, 60 držav ima svobodne volitve, toda postopno opušča druge vidike demokracije. Tretjina sveta tvorijo države z močno izraženimi avtokratskimi procesi, čeprav formalno ohranjajo volitve. V četrto skupino spadajo države brez svobodne volilne izbire (tretjina svetovnega prebivalstva). Na vrhu deseterice demokratičnih držav je sedem članic EU. Slovenija je v drugi skupini na 40. mestu, pred nami sta Avstrija (24) in Češka (34), daleč zadaj Poljska (63) in Madžarska (89). Avtokratski zasuk beležijo posebej, v zadnjih petih letih so najhitreje »napredovale« Madžarska, Poljska, Srbija, Indija, Turčija, pa tudi Slovenija in ZDA zaradi Trumpa. Avtokracija ima tipičen lok. Vlade napadejo medije in civilno družbo, polarizirajo družbo, izumljajo »sovražnike«, širijo lažne novice, postopoma demontirajo demokratične ustanove in na koncu napadejo bistvo demokracije – svobodne volitve. Vse to imamo tudi pri nas.

Madžarska z Orbánom po letu 2010 postaja učna ura teh procesov. Erozija demokracije je tod očitna, avtoritarna politika in ekonomska korupcija poglabljata tudi konflikt z Brusljem. Temeljni cilj široke opozicijske fronte je zmaga na aprilskih volitvah 2022, politična odstranitev Orbána, ukinitev njegove »orbanizacije«. Na parlamentarnih volitvah bo nastopila kot enotna fronta šestih politično in ideološko različnih strank, s skupno volilno listo in kandidatom za premiera, ki so ga izbirali v dveh krogih na predhodnih volitvah septembra in oktobra. Izbira je na koncu presenetila vse. Izpadel je »zeleni« župan Budimpešte, pa tudi ugledna ekonomistka in pravnica Klára Dobrev, zmagovalec je Péter Márki-Zay, župan majhnega mesta na meji z Romunijo.

Kaj nas uči ta zgodba? Politična opozicija KUL ima podobne probleme, Janša je slovenski Orbán, na srečo Slovenija še ni Madžarska. Dve leti sta premalo za popoln zasuk, kljub avtokratskim multiplikatorjem pandemijske politike. Rešitev je na dlani. Opozicija potrebuje skupne predvolilne konvencije. Te poganja skupni volilni razvojni program mimo sterilnih koalicijskih pogodb, transformacija v brezogljično družbo in boji za revitalizacijo demokracije nimajo strankarskih alternativ. Predvolilne konvencije bi morali začiniti z obravnavo novega volilnega sistema ter izbiro kandidatov in kandidatk za premiera. Potrebujemo ime, ki stopa v politično areno z doto politične legitimnosti, znanjem in rezultati. To niso zgolj vrhovi strank, temveč tudi drugi, politični prostor potrebuje prevetritev, nove ljudi in ideje, konkretno ponudbo razvojnih rešitev, ki ljudi zanimajo. Stranke so si prisvojile oblast mimo volje volivcev. Zatona slovenske demokracije ne tlakujeta zgolj Janševo avtokratsko vodenje države in postavljanje izvršne oblasti nad vse druge, sedanji kaos omogočata tudi politična pasivnost in nezaupanje državljanov. Apeli so tu prazna slama, šteje drugačna mobilizacija ljudi.

Demokracija je povsod v krizi, politična konkurenca ni več njeno ključno merilo. Odločujoča postajata vključenost ljudi in nadzor nad močjo elit, štejejo človekove in socialne pravice, večja enakost in solidarnost. Vprašanje predčasnih volitev moramo prevesti v predhodne volilne konvencije opozicije. Predvolilni spopad znotraj opozicije je ključ do splošne zmage v super volilnem letu 2022. Pustite ekonomijo, za demokracijo gre, butci!