Stroka in politika

N'toko

12. 11. 2021  |  Mladina 45  |  Žive meje

Prejšnji petek smo nestrpno čakali tiskovno konferenco, na kateri naj bi nam vlada razodela, kako bo ob tokratni porasti okužb posegla v naša življenja. Na eni strani se je postavljalo vprašanje, ali nas bo spet zaprla, na drugi pa, ali bo pustila zdravstvene delavce na cedilu in še več bolnikov obsodila na smrt. Družbo je razganjalo od napetosti, ki se je z zamikanjem tiskovke v vse poznejše ure le še povečevala. Že v predhodnih dneh je bilo jasno, da sta vlada in strokovna skupina razklani glede vprašanja lockdowna, na Brdu pa se je očitno odvijal končni spopad. Po šesturnem zamiku je pred kamere končno stopila strokovna ekipa, ki je na obrazih nosila svoj poraz. Zrecitirala je nekaj manjših zaostritev ukrepov, očitno pa vlada njihovih groženj ni vzela dovolj resno, da bi zapirala družbo. Vladnih predstavnikov pred kamerami kljub napovedim ni bilo, s čimer so še poglobili javno percepcijo, da sta politika in stroka vsaka na svojem bregu.

Zelo podobni občutki so v javnosti prevladovali tudi med glasgowsko podnebno konferenco, kjer so podnebni strokovnjaki voditelje zaman opozarjali na prihajajočo katastrofo. Stališče, da politiki nočejo prisluhniti znanosti, je postalo nekakšno geslo tudi na področju okoljskega boja. V medijih se nam tako izrisuje svet, v katerem se borita pokvarjena, z interesi in ideologijo zaznamovana politika ter neokrnjena in nevtralna stroka (njena neokrnjenost se rada še poudarja z izpostavljanjem mladih zagovornikov znanosti, kot je Greta Thunberg). V tem svetu se stroka ponuja kot alternativa politiki – sploh takšni, ki se populistično naslanja na vraževerne množice. Številni se refleksno zatekajo v idejo, da bi morali namesto politikov pomembne odločitve sprejemati strokovnjaki.

A če se ozremo v ozadje pogajanj med vlado in zdravstvenimi strokovnjaki na Brdu, se nam razkrije precej bolj kompleksna slika. Vlada se namreč v svojem nasprotovanju priporočilom zdravstva sklicuje na ekonomsko stroko, ki ji govori, da si izvozno naravnana slovenska podjetja ne morejo privoščiti lockdowna. In ima prav. Sklicuje se tudi na pravno stroko, ki trdi, da je zapiranje družbe protiustavno. In ima prav. Sklicuje se na pedagoško stroko, ki dokazuje, kako škodljivo za otroke je zapiranje šol. In ima prav. Pustimo ob strani, da je ta ista vlada še pred nekaj meseci trdila obratno – očitno je, da znanost pri obravnavi družbenih problemov trči na nasprotujoče si interese, ki terjajo vrednotne odločitve. Čemu kot družba dajemo prednost, čemu smo se pripravljeni odpovedati za skupno dobro? Bomo žrtvovali nekaj svoboščin, nekaj življenj, nekaj delovnih mest? Strokovnjak ne more in ne sme odgovoriti na ta vprašanja. Za takšno usklajevanje in boj med nasprotujočimi si interesi obstaja polje politike.

Če se v tem procesu pojavi politična razklanost, je to lahko le izraz nasprotujočih si interesov v družbi. In ti nedvomno obstajajo. Delavke, ki skrbi za starejšega družinskega člana, vsi ekonomisti na svetu ne morejo prepričati, da državi ni treba varovati življenja njenih bližnjih. Na drugi strani pa nobena količina zdravstvenih argumentov ne bo spremenila dejstva, da bo podjetnik izgubil naročnike, če ne sme delati. Kriza ljudi prizadene na različne načine – nekateri ob lockdownu lahko delajo doma, drugi izgubijo vir preživetja, tretjim na pleča pade breme skrbi za šoloobvezne otroke ... vsak pa se bo skliceval na tisto strokovno mnenje, ki mu bolj ustreza. Strokovnjaki nikoli ne morejo biti nevtralni, saj imajo v družbi svoje naravne zaveznike in nasprotnike. Vlada lahko seveda usklajevanje nasprotujočih si interesov olajša, ponudi lahko subvencije bolj prizadetim in dodatke bolj izpostavljenim, ampak to je ne odreši tega, da mora na koncu potegniti z eno stranjo.

Na Brdu se torej ni odvijal boj med politiko in stroko, ampak boj med interesi gospodarstva in interesi dela. Vlada je po pričakovanju potegnila z GZS in Obrtno podjetniško zbornico, ki jima je uspelo na svojo stran pridobiti tudi množico staršev, učiteljev, študentov in delavcev – vse, ki se bojijo lockdowna bolj kot virusa. Ne gre za to, da politika »ni slišala zdravstvene stroke«, le bolj je slišala tiste, ki so bili glasnejši. Ekonomska stroka je pač imela za sabo politično mobilizirane ustanove in ljudi, za ostre zdravstvene ukrepe pa je navijalo le nekaj profilov na Twitterju. Vlada bi seveda lahko diplomatsko predstavila svojo odločitev kot kompromis, ki žal ni mogel v celoti upoštevati cenjenega mnenja zdravstvene stroke. To bi bilo prakticiranje politike. Ker pa je želela politično odločitev zamaskirati v strokovno, je pred kamere poslala predstavnike zdravstva in jih prisilila, da so zdravstveno vprašljiv kompromis prikazali kot svoje strokovno mnenje.

Zakaj zdravstvena stroka kljub velikemu pomenu za ljudi med epidemijo nima podpore množic? Zakaj se na primer niso z njihovimi argumenti oborožili sindikati in šli v vojno za varovanje zdravja delavcev in starejših? Zakaj še danes ne zahtevajo razglasitve epidemije? Zakaj niso zahtevali polnih plač med lockdowni, za delo med epidemijo pa polna nadomestila za karantensko odsotnost, dodatke za izpostavljenost, brezplačne teste in obvezne prezračevalne naprave? In zakaj, za vraga, se ni zgodil štrajk zdravstvenih delavcev, negovalcev in učiteljev? Ne le, da je bilo organizirano delo med epidemijo skoraj povsem nevidno, ampak je to v svojih zahtevah večinoma povzemalo argumente ekonomske stroke: »Ne bremenite gospodarstva s testi in maskami, pustite nam delati v miru!« Zelo jasno se je pokazalo, katere interesne skupine so v tej državi dobro organizirane in katere ne. Gospodarstvo je znalo glasno artikulirati svoje zahteve in za njih zbrati podporo med ljudmi, delavstvo in upokojenstvo pa sta bili prepuščeni vodstvu algoritmov na Facebooku in anticepilnih oportunistov. To je kontekst, v katerem je zdravstvena stroka izgubila svojo avtoriteto in ugled, ne pa »gluha politika«.

Ne smemo se slepiti, da bo nekakšna nevtralna znanstvena tehnokracija izbojevala naše politične boje namesto nas. Stroka se lahko oblikuje le skladno z razmerami moči med družbenimi silami, njena vsebina se menjava skupaj s prevladujočimi interesi. Epidemija je pokazala, kakšno znanost razvija družba, v kateri prevladujejo interesi kapitala – znanost, ki rešuje življenja, se mora vedno umikati znanosti, ki rešuje dobičke.