12. 11. 2021 | Mladina 45 | Ekonomija
Andrej iz Štajerske
Človeško neumnost in politično izprijenost smo umaknili izpred oči, ne pa tudi iz človeške narave
Primer Vizjak prehaja iz politične v korporativno zgodovino, njegov poslovni triler je star, sporočilo pa aktualno. Ta večkratni minister Janševih vlad je za SDS politično mrtev, odlašajo zgolj s pogrebom, ker ni jasna sedmina. Politično nesmrtnost si je zagotovil na drugi strani. Postal je šolski primer, česa v korporativnem upravljanju ne smemo početi, pravno in moralno, politično in ekonomsko, ne tedaj in ne danes. Omogočil je izvrsten vpogled, kako neotesano deluje in mafijsko posluje Janševa politična elita. Ogledalo je sicer do konca izkrivljeno. Prepad med oblastno politiko in spodobno sodobno državo ne more biti večji in nazornejši. Toda upanja za izboljšanje ni, obtičali smo v težko popravljivi družbi. Edini politični cilj sta boj za oblast in prisvajanje koristi za elite. Človeško neumnost in politično izprijenost smo umaknili izpred oči, ne pa tudi iz človeške narave. Andrej iz Štajerske in njegovi so zgolj dokaz za to.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
12. 11. 2021 | Mladina 45 | Ekonomija
Primer Vizjak prehaja iz politične v korporativno zgodovino, njegov poslovni triler je star, sporočilo pa aktualno. Ta večkratni minister Janševih vlad je za SDS politično mrtev, odlašajo zgolj s pogrebom, ker ni jasna sedmina. Politično nesmrtnost si je zagotovil na drugi strani. Postal je šolski primer, česa v korporativnem upravljanju ne smemo početi, pravno in moralno, politično in ekonomsko, ne tedaj in ne danes. Omogočil je izvrsten vpogled, kako neotesano deluje in mafijsko posluje Janševa politična elita. Ogledalo je sicer do konca izkrivljeno. Prepad med oblastno politiko in spodobno sodobno državo ne more biti večji in nazornejši. Toda upanja za izboljšanje ni, obtičali smo v težko popravljivi družbi. Edini politični cilj sta boj za oblast in prisvajanje koristi za elite. Človeško neumnost in politično izprijenost smo umaknili izpred oči, ne pa tudi iz človeške narave. Andrej iz Štajerske in njegovi so zgolj dokaz za to.
Na ravni korporativne banalnosti, ki jih razkrivajo Vizjakovi prisluhi, ni mogoče kaj pametnega dodati. Izjave, kot lepljenka ali integralni tekst, s kontekstom ali zunaj njega, so same zase dovolj zgovorne, politično zavržene in pravno nesprejemljive. Vizjak kot minister za gospodarstvo se je pregrešil v vsem, kar je mogoče, storil je vse tisto, česar z vidika korporativnega upravljanja ne bi smel. Dogovori in nameravani posegi glede uprave, nadzornega sveta, skupščine, celo morebitni pritisk izvršne oblasti na sodno, pa poseganje v prevzeme, ponujanje lastniškega prepletanja drugih državnih družb, so seveda z vidika ZGD in tudi druge zakonodaje prepovedani in kaznivi. Po štirinajstih letih so pravno in ekonomsko zastarali, politično in moralno pa ne. In to je »problem«.
Vizjakove rabote na drugi strani sijajno razkrivajo vse bedno zakulisje delovanja slovenske politike in korporativnega upravljanja. Vizjak je ponudil dokaz, kako deluje Janševa vlada, kako so se tedaj ustvarjale razmere za menedžerske odkupe, kako je politika zakulisno barantala z direktorji družb, državnih in zasebnih, enkrat v vlogi ministrov, drugič lobistov, upravljavcev in prodajalcev. V Termah Čatež sta neposredno trčila dva centra moči, veliko bolj subtilna falanga LDS s Petanom in banalna SDS z Vizjakom. Dva lokalna matadorja vaških manir v svetu posvečenih privatizacijskih financ delujeta tragikomično. V tem dramoletu nastopajo tudi drugi, nekdaj mogočni Šrot, pa še danes nepogrešljivi Južna, posredno tudi NLB in venček povezanih odvisnih družb, ki so jih spletli tranzicijski finančni prekupčevalci. Vse povezuje, da se lahko »zmenijo«, četudi so konkurenti. Takšni so bili nekdaj usodni dogovori okoli Mercatorja in Dela, danes so v ospredju spopadi v energetiki in zdravstvu. Po dobrem desetletju Petanu še vedno sodijo glede oškodovanj Term Čatež, država pa ima petino družbe. Politika je zgolj interesni posel.
Razlika med prvo, drugo in tretjo Janševo vlado je evidentna. Nekdaj so še prikrivali in zanikali svoje početje, danes pa jim tega niti ni treba. Dovoljeno je lagati in zavajati, obtoževati druge in se izmikati vsakršni odgovornosti. Politična objestnost in bizarnost populističnega fatalizma sta vsak dan večji in bolj nori. Zadnji primer menjav v energetiki ponavlja bivšo Vizjakovo prakso. Če in ko generalni sekretar vladajoče SDS na sedežu njene poslanske skupine v DZ »zasebno« govori o kadrovskih menjavah vodstva v Elektru Ljubljana, da bi pravočasno zastavili tudi druge menjave v skupini Gen, stara zgodba doseže novo dno. Niso pomembni toliko morebitni razlogi za razrešitve, še manj interesni trk različnih vplivnih skupin, zadostuje forma, ki je z vidika korporativnih pravil nesprejemljiva, pregonljiva in kazniva. In v tej delitvi političnega plena v energetiki med SDS, NSi in obskurno SMC je sklicevanje na korporativna pravila in kadrovske protokole enako zavajajoč za vse strani, ministre, vodstvo SDH, pa tudi Ribiča in druge. Nihče ne more in ne sme barantati za svoje položaje mimo pravil in sprejetih načel dobre prakse. In pika.
Korporativno upravljanje je zgolj del širše političnoekonomske naracije, zadrega je v tem, da je meja med mimikrijo in banalnostjo, pravom in moralo tod vedno tanka. Energetika je nedvomno donosen politični plen, v slovitem TEŠ 6 so se desetletje združevali levi in desni. In tudi danes je to področje, kjer še vedno prevladuje državna lastnina. Hkrati pa imamo do kraja zapleten korporativni sistem različnih tržnih akterjev, zmedeno regulacijo evropsko usmerjene deregulirane dejavnosti. Toda pred nami je usodna brezogljična energetska tranzicija z milijardnimi investicijami in domala brezmejnimi možnostmi prisvajanja provizij, političnega lobiranja in mafijskih poslov. Janša je že sklical politični strokovni posvet o energetiki, Vizjak in Vrtovec bi bila idealna vezista, prvi z izkušnjami, drugi z leporečjem. Toda ključno je, kako zasesti korporativno piramido odločevalcev, čim nižje in širše, toliko bolje, da lahko plačajo svoje lojaliste in kaznujejo stare oportuniste. Žal menjava političnih fevdov ne rešuje zgrešenega energetskega kapitalizma.
Primitivno prerivanje za oblast in denar postaja naša normalnost, subtilnejše razumevanje korporativnega upravljanja velja za posebnost. Serija kriz v zadnjem desetletju razkriva slabo vodenje in upravljanje na vseh ravneh. Pandemijska kriza je izpostavila nove razsežnosti trajnostnih ciljev in deležniškega kapitalizma, družbene odgovornosti podjetij in menedžerjev. Globalizacija ni več ekonomski tržni kotel, štejejo globalna skupnost, reševanje podnebnih sprememb in neenakosti. Iskanje družbenih alternativ je nuja, toda Janševi ponujajo zgolj obrat v preteklost, privatizacijo utopij. Dominacija, hegemonija in avtokratski pristopi ne morejo reševati naše prihodnosti. Zato je »glupo«, da nas vodijo takšni »pametnjakoviči«
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.