Grega Repovž

19. 11. 2021  |  Mladina 46  |  Uvodnik

155

Včasih predsedniku republike Borutu Pahorju kaj tudi nevede in nehote uspe. Napoved zgodnjega datuma volitev je ena izmed stvari, ki bi jih verjetno danes najraje vzel nazaj. Dejansko je z njo svojemu političnemu prijatelju Janezu Janši naredil medvedjo uslugo. Od tistega dneva odštevamo, koliko je še do volitev. Na današnji dan le še 155 dni. In če – glede na javnomnenjske raziskave – večina politično aktivnih prebivalcev odšteva s pričakovanjem, da prihaja konec tega morečega obdobja avtoritarne oblasti, to torej počne z veseljem in optimizmom, je »zanje« to moreče. Pa smo odštevati šele začeli.

To nenavadno razpoloženje poznamo – videli smo ga lani v ZDA. Nenadoma je lahko predsednik Donald Trump govoril velike neumnosti, počel velike neumnosti in nikogar več ni res ganilo – nenadoma ni bil več strašljiv, ampak le še klovn, ki se ga po štirih letih ne zmorejo niti sramovati več. Ker so vsi vedeli, da konec prihaja. Saj so vedeli tudi, da ne bo lahko – a nekako so vedeli, da konec norega obdobja z neuravnovešenim predsednikom prihaja. Pri čemer je bilo Američanom kar malo vseeno, kdo ga bo nadomestil. Ker slabše preprosto ni moglo biti. Občutki v Sloveniji so podobni.

Je to tisto, kar je vplivalo tudi na vedenje in razpoloženje predsednika vlade Janeza Janše, da je ta teden pred poslanci nastopil s svojim starim, togotnim raztegovanjem zgodovine, iz naftalina pa je potegnil celo udbomafijo? Ne. Ta nastop poraženca ni posledica Pahorjeve odločitve, da vklopi štoparico. To je nastop človeka, ki so mu v zadnjih mesecih propadli vsi načrti in ki je povsod doživel same zavrnitve.

Janša je res poraženec, in to ve tudi sam. Uspelo mu je, z avtokratsko držo, razgradnjo vladavine prava, napadi na medije ter podpiranjem drugih samodržcev v Evropi, zapraviti in zavoziti predsedovanje Slovenije Evropski uniji. Dejansko česa takega v zgodovini drsečega predsedovanja med evropskimi državami še nismo videli: da bi drugi voditelji in tudi predstavniki evropskih institucij tako jasno pokazali premieru predsedujoče države, da ga prezirajo. Saj najprej so bili še vljudni, a na zadnjem srečanju v Bruslju – in tudi v Glasgowu – so ga že ignorirali, sam je obsedel, niti diplomatsko zadržani niso bili več. Slovenija danes formalno sicer še predseduje, toda to predsedovanje se ne čuti nikjer, Janša v ničemer ne sodeluje, ni tisti, ki bi nastopal v imenu unije (kot je njegov portugalski predhodnik, na primer), nikjer ga ni – in tudi vsi drugi stiki s slovensko diplomacijo so skrčeni na najnujnejše, vse pomembne odločitve pa čakajo na francosko predsedovanje. Tudi v Evropski uniji odštevajo – Janši.

Predstava, da bodo evropopulisti zamajali Evropsko unijo, se je prav tako sfižila, Janša, ki se je zanjo v imenu Orbána, že padlega Babiša in Morawieckega izpostavil, pa je s tem zapravil še tisti revni preostanek naklonjenosti v konservativnih evropskih krogih. Vsi, razen obskurnih skrajnežev, se ga izogibajo.

A še večji je njegov poraz v domovini. Morda je na začetku poletja še verjel, da bo s posegi v medije, v državne strukture in z obglavljanjem države nacijo pripravil, da se bo obrnila in ga podprla. Vendar zadeve ne delujejo tako, kot si jih je v svoji vojaški glavi namislil: ni mu uspelo zlomiti medijev, ni mu uspelo zlomiti pravosodja, ni mu uspelo vzpostaviti kulta osebnosti, pa čeprav se je tako trudil. In tudi njegovim izvršiteljem, pa če še tako mesarsko neusmiljeno posegajo v različne institucije, ne uspe obrniti razpoloženja v družbi, ki tako jasno nasprotuje Sloveniji, kakršno bi rad ustvaril. Ta vojaška logika, ki morda deluje v jugoslovanskih učbenikih vojaške taktike, iz katerih obramboslovec Janša tako očitno črpa, v realnosti ne deluje. Ni delovala prvič, ko je prevzel oblast, ni delovala drugič, ne deluje niti tretjič.

Največji poraz Janeza Janše je seveda boj zoper epidemijo. O tem govorijo podatki in razdvojenost.

Janša – kot v tej številki Mladine zelo natančno popisuje dr. Bogomir Kovač – zdaj računa le še na domnevno gospodarsko uspešnost vlade, tudi govori le še o tem, s tem poskuša zakriti popolnoma zavožen boj zoper epidemijo, ki dejansko dobiva strašljive razsežnosti. A prav to, da stavi na domnevno gospodarsko uspešnost svoje vlade, kaže njegovo nemoč in tudi zavedanje, da čisto nič drugega ne more pokazati. Nič ne more pokazati. Pri čemer seveda ekonomska slika države ni tako dobra, kot trdi, to začenjajo opažati tudi mednarodne institucije. Da, izrazito zadolževanje, s katerim financiramo sedanje obilje, preveč izstopa, da ga ne bi zaznali.

Janša in tudi njegovi ministri ter poslanci vseh koalicijskih strank, pa čeprav imajo še vedno veliko moč, čutijo, da njihova strahovlada razpada, da se širi nenavaden optimizem – pa čeprav so časi težki in trpki zaradi epidemije. Ne nazadnje to kažejo tudi obglavljeni direktorji – ne odhajajo več s sklonjeno glavo. Tudi uradniki, nad katerimi se oblast izživlja, o tem javno govorijo.

To smo že videli. Videli smo leta 2008. Tudi takrat se je po družbi, čeprav je bil Janša še trdno v sedlu, začel širiti optimizem, neka moč, neki upor, nenadoma so se ljudje začeli delati norca iz samopašnega oblastnika in njegove falange. Pokojni Mladinin kolumnist Marko Zorko je takrat zapisal: »Smeh je znamenje svobode, začetek smeha je konec strahu.« Danes so časi drugačni, smo sredi epidemije, zato se je težje smejati. A občutki so podobni.