Dovolj je!

Vlado Miheljak

19. 11. 2021  |  Mladina 46  |  Dva leva

Če bi vlado zamenjala mafija, bi verjetno imeli polovico manj korupcije in dvakrat več zabave.
— Klaus Kinski o dejanski nevarnosti politične mafije

V Kalabriji imajo težave z ’Ndrangheto, v Neaplju s Camorro, na Siciliji s Coso nostro, v Apuliji s Sacro corono unito. Sodobna mafija se večinoma ne zanaša več na pištole in bombe, ampak na politične povezave. Je žilava in prilagodljiva. Politike in politiki se menjajo, mafijski vplivi in povezave s politiko pa ostajajo in se prenavljajo. Kar je deprimirajoče. A hujša kot mafijske lovke v politiki je politika, ki ima svoje mafijske lovke v vseh sferah družbe in države. V Sloveniji nimamo neobvladljivih mafijskih organizacij, imamo pa janšizem, ki deluje po mafijskih zakonitostih. Z ustrahovanjem, neformalnim nadzorom nad vsemi podsistemi družbe in države. Ki ne le ignorira formalno zakonodajo, ampak jo sproti in po potrebi prilagaja. Trideset let po osamosvojitvi smo v stanju, ko lahko premier evidentno laže brez posledic. Lahko ignorira in celo žali sodno oblast. Ignorira tudi zakonodajno oblast. Na pozive parlamenta in njegovih komisij se odziva po lastni presoji, ne čuti obveze, je aroganten, surov in žaljiv.

A problem janšizma ni samo pravno-politični, ampak tudi klinični. Pri tem je prva razsežnost deprimirajoča, druga pa izčrpavajoča. Nesporno je Slovenija aktualno utrujena od covida, toda ta je v primerjavi z nadlogo, ki sliši na ime Janša in janšizem, minorne in (upajmo) prehodne narave. Pravzaprav se vesoljna Slovenija od roškega procesa nenehno ukvarja z Janšo. Ko je v opoziciji in še bolj, ko je na oblasti. Dejansko večji del poosamosvojitvenega obdobja kot opozicijski politik ni imel formalnih vzvodov moči, a ko jih je dobil, je vselej in vsakič še očitneje dokazal, da je človek s slabimi nameni. To ni satanizacija in diskvalifikacija političnega nasprotnika. Ne, to bi bilo preenostavno. Janša in janšizem sta težko rešljiva enigma, politično in klinično. Dinamika odnosov v državi je v Janševi eri približno taka kot v družini nevrotika, ki postane postopoma nevrotična tudi sama; ko nosilec motnje okuži celotno primarno okolje, ga drži v posesivnem objemu. Če se ne odzivaš, si bitko izgubil, saj si mu odprl široko pot za vsakršno instrumentalizacijo javnega in političnega vsakdanjika. Če se odzivaš, si bitko prav tako izgubil, ker sprejmeš njegovo igro. In Slovenija je tako ali drugače že pred mnogimi leti izgubila bitko z Janšo, ker je iskala kompromise. Kompromis v razmerju z avtoritarno osebnostjo je poraz, je podreditev. Zato je srhljivo, kako nekateri, ki jim je sicer jasno, da je v jedru janšizma norost, delirij, ki v svoj vrtinec potegne vse podsisteme, vedno znova padejo na njegove scenarije. Covid, kot rečeno, izčrpava, a vseeno znamo misliti svet po njem, vsem ranam in travmam, ki jih je prinesel, navkljub. Vprašanje pa je, ali sploh še znamo misliti življenje v tej državi brez Janše, brez nenehnega generiranja izjemnih razmer, konfliktov, spopadov, diskvalifikacij, paranoidnih scenarijev.

Nemci vedo, da formalna prekinitev z neko temačno ero sama po sebi nič ne šteje. Denacifikacija je bila dolg in boleč proces. Ne samo zaradi ran, ki jih je nacizem zadal, ampak tudi in predvsem zato, ker so ljudje množično sodelovali. Aktivno ali pasivno; slej ko prej konformno. Odpor proti denacifikaciji je zato bil tudi obramba lastne identitete, lastnega moralnega habitusa. Podobno boleč bo proces dejanšizacije dežele. Preveč je zlezel v vse pore družbe. Vse preveč ljudi je okužil, obremenil s svojimi avtoritarnimi obrazci in rituali. Zato žal ne bomo po volitvah preprosto prešteli glasov in (upam) ugotovili, da je janšizem preteklost in da je Janša s skromnimi prihranki odšel na kakšno eksotično destinacijo igrat golf in križarit, doma pa medtem skušali čim hitreje in čim bolj korenito počistiti posledice.

Naslednje volitve bodo najpomembnejše v poosamosvojitveni zgodovini. Odločale bodo o tem, ali je bil janšizem zgolj krajši zdrs, stranpot, mora sicer razmeroma urejene dežele ali je pač napoved novega stanja stvari v deželi. Volitve, ki bodo predvidoma aprila, bodo prekmalu in prepozno hkrati. Prekmalu zato, ker nič ne kaže, da bi se bila protijanševska parlamentarna opozicija zmožna konsolidirati in akcijsko poenotiti vrste. Prepozno zato, ker lahko do začetka kampanje Janša obvlada osrednje medije, formalni ustroj države in na dolgi rok nastavi svoje kadre v prav vse sisteme in institucije.

Volitve prihodnje leto bodo zelo preproste. Dejansko bodo svojevrsten referendum: za Janšo ali proti njemu. Kar ne bo brez stranskih učinkov. Namreč, medsebojne razlike, kompeticija ali kooperacija programov ne bodo odločale o ničemer. Red političnega bo reduciran na predpolitično plebiscitarno odločanje. Vsekakor bo cena za vračanje v normalnost visoka. Previsoka? Hja, če gre za pravo stvar, ni nikoli previsoka. Saj poznate šalo, v kateri bolehni revni Jud stopi do bogatega Juda z vprašanjem, ali mu pomaga vplačati oddih v mondenih toplicah v Karlsbadu (Karlovy Vary). Judovska tradicija pač veleva pomoč sonarodnjakom, zato je bogati Jud ne more in ne sme odkloniti. A vseeno oporeka: »Prav, saj sem voljan pomagati. Ampak ali res moraš izbrati najdražje toplice?« Revni Jud mu odgovori: »Ko gre za moje zdravje, mi nič ni predrago.«