Afere po željah

Bernard Nežmah

19. 11. 2021  |  Mladina 46  |  Pamflet

Pri medijih velja biti previden. Ne le danes. Leta 1878 je Slovenski Narod objavil članek z naslovom Velika nesreča, v kateri je sporočil, da je v Gradcu naš rojak Viktor Černe, študent filozofije, padel s sani in umrl v cvetu svoje mladosti. Dva dni za tem je časnik objavil demanti iz Gradca, da je gospod Černe popolnoma zdrav in se čudi, kako se je ta vest raznesla po Kranjskem. Na istem mestu je urednik Josip Jurčič demantiral svoje pisanje, a pristavil, da je vest dobil od ljubljanskega jurista, ki jo je slišal v svojem krogu, potem pa zagrozil, da bodo poiskali onega, ki je lažnivo informacijo raznašal in da bodo brez milosti objavili njegovo ime. Seveda ga niso našli, ampak za naše pradede je bilo sledenje časnikom enostavno: prebral si vest in v primeru nje spornosti si v naslednjih dneh na časopisnih straneh zasledil demanti vpletenih ali uredništva.

Minuli teden so osrednje televizije javljale, da so nadzorniki oz. vlada odstavili dolgoletnega direktorja Elektra Maribor Borisa Soviča. Eksperta s področja energetike so zamenjali, da bi vladajoče stranke postavile svojega politično izbranega kandidata. Kot da se naenkrat končuje zgledno vodenje gospodarskih družb, ki ga zamenjuje kadrovski pohlep vladajoče koalicije!?? No, isti mediji so izpustili preteklost gospoda Soviča, ki je bil pomembni politik stranke SD; kot njen član je bil dva mandata župan Maribora, državni poslanec, sekretar v vladnih ministrstvih, še v času Jugoslavije pa sekretar zveze komunistov na mariborski univerzi. Eklatantni primer političnega kadrovanja, čeprav je pristaviti, da je mož tudi strokovnjak, med drugim je magistriral na temo oskrbe z obnovljivimi viri energije. Hladno vzeto celo prototip racionalnega političnega kadrovanja.

Še bolj je odje knilo neim e no va nje šefa GEN-I Robe rta Goloba za nov mandat. Sintagme kadrovski cunami in kadrovski tornado so donele iz velikih medijev. Poanta poročil je bila pravljična: sanjskega dečka energetike je brezobzirno odstavila Nova Slovenija. Nacionalka je sicer vmes prinesla tudi pogled prof. Maksa Tajnikarja, kako se dolgoletni direktorji obnašajo, kot da so večni, kot da so lastniki podjetij. Izjema je bil dnevnik Finance, ki je opustil shemo spopada med dobrim in zlom in objavil zgodovino boja za GEN-I, med drugim je izpostavil, da je leta 2007 podpisal poseben aneks, po katerem je imel pravico do deset odstotkov dobička, in tako leta 2008 pospravil za dva milijona nagrade! Skratka, časnik je podrobno predstavil permanentno spreminjanje lastniške strukture podjetja. Namesto všečne parole direktorja o poslanstvu razogljičenja, smo prebirali o trdih dejstvih.

Na pohodu skozi medije je princip aferaštva. Ki je kdaj grotesken. POP TV in nacionalka in za njima tiskani dnevniki so izpostavljali poslanca Desusa Branka Simonoviča, češ da mu ministrstvo za okolje pomaga pri legalizaciji črne gradnje. Kot kronski dokaz so navedli, da novi zakon piše odvetniška hiša Neffat, ki obenem zastopa poslanca v pravnih postopkih legalizacije črnogradnje. In zgodba je dobila novo ost – vlada najema zasebne pravnike, da pišejo zakone. Zanimivo, pod drugimi vladami, ki so vpeljale to prakso najetih zakonopiscev, tega problema niso tematizirali. OK, toda reč je sama po sebi problem, saj dejansko nakazuje na korupcijske motive. A malo zatem je prišlo sporočilo ministrstva, ki uradno zavrača trditev, da bi odvetniška družba Neffat pisala zakon. V medijih zabeleženo kot drobna opazka, ne kot nekaj, kar v temelju negira prejšnje medijske izpeljave.

A pri mnoštvu afer, ki jih servirajo dominantni mediji, umanjkajo številne, ki so na dlani. Pred tedni je na gradbišču drugega tira umrl delavec, pred dnevi na gradbišču na Jesenicah spet en nesrečni zidar. Tu ni nobenih preiskovalnih oddaj in člankov, še imena žrtev ne izvemo. Še manj, kaj se je zgodilo, kako so gradbeni baroni poskrbeli za varnost zaposlenih.

Pred medijskim ostrim očesom pa je posebej obvarovan ljubljanski župan. Njegov mestni svet je zdaj za pet let podaljšal pogodbo s podjetjem Joca Pečečnika, ki zadeva njegov poslovno-stanovanjski kompleks na Plečnikovem stadionu. Najprej so projektu dajali mandat po eno leto, potem po dve, zdaj je dobil pet, naslednjič jih dobi dodatnih deset. Ne župana Jankovića, ne Olimpijski komite, ki je tretji partner, očitno ne zanima, kako bi stari stadion čim prej ponudili meščanom v uporabo za športne aktivnosti. Petnajst je tam nič, a nič zato. Kot da je edina agenda župana Jankovića in Olimpijskega komiteja omogočiti poslovnežu, da na terenu mojstra Plečnika postavi kolos, ki ga na tem mestu sploh ne bi mogel graditi, če ne bi bilo limanice pod pojmom prenove stadiona. Mestni odloki so bili pisani posebej na kožo Pečečnikovega načrta, milijardna povečava Simonovičeve zgodbe, a brez medijske kritike.

Še bolj pomenljiv je medijski molk o gradnji kanala CO. Ministrstvo za okolje in ARSO so projekt ustavili, župan Zoran Janković je zadnjič tarnal medijem, koliko bo to stalo in penali EU, če projekt ne bo uresničen. Poanta je enostavna: rabimo dovoljenje, če ne bo država na izgubi. To, da je bil izpeljan mimo zakonov, zdaj ne šteje. Janševa vlada pač znova nagaja. In mediji? Smo slišali novinarska vprašanja županu, kje bo čim hitreje potegnil novo kanalizacijo, da se bo izognil nevarni trasi prek osrednjega vodnega vira Ljubljančanov? Nak, o Jankoviću poročajo le to, o čemer hoče sam govoriti.