Iluzionisti

dr. Bogomir Kovač

19. 11. 2021  |  Mladina 46  |  Ekonomija

Politična razprava o proračunih za leti 2022 in 2023 razkriva vse ekonomske zablode sedanje vlade in sprevrženo logiko njene politične oblasti. Fiskalna mimikrija za kratkoročno doseganje političnih ciljev je zavita v največji paket proračunskih izdatkov, primanjkljajev in zadolževanja v tridesetletni zgodovini države. Pod krinko pandemijske krize in perverznega sklicevanja reševanja človeških življenj se skriva napačna izhodna ekonomska politika. Janševa vlada troši preveč glede na ciklično dinamiko gospodarstva in absorpcijsko sposobnost države. Preglednost in učinkovitost porabe državnih izdatkov sta premajhni, obseg in hitrost zadolževanja prevelika in tvegana. Slovenija kot majhno odprto gospodarstvo potrebuje trdnejše in boljše javne finance od večjih in vplivnejših članic. Zasuk evropske fiskalne politike je pred durmi, mi pa nimamo pravih javnofinančnih in razvojnih rešitev. Janševa ekipa je na področju obvladovanja pandemije povsem pogorela, ekonomija je zato njen edini politični volilni adut. Toda tudi tukaj vlada zmeda, čeprav manj očitna in težje razumljiva.

Proračunska razprava poteka v nenavadnih okoliščinah. Optimistična narava obeh proračunov in dinamična pričakovanja potekajo v okviru najgloblje pandemijske krize, očitnega zloma zdravstvenega sistema in popolnega družbenega razsula. Janševa vlada nima ne konceptov in ne sposobnosti obvladovanja kriz. Pregovorna voditeljska sposobnost prvega ministra je povsem zgrešen tridesetletni mit, tretji mandat na čelu države poleg sistemskih zablod ponuja tudi dokaze njegovih taktičnih nesposobnosti. Lahko je netiti vojne, težje je zmagovati s porazi. Krizni menedžment nista improvizacija ukrepov in koncentracija avtokratskih političnih potez, ravno nasprotno. Zato Janševe vlade namesto institucionalnega reda vedno znova ustvarjajo družbeni kaos, ki potem legitimira sporni politični intervencionizem.

Proračunska saga tu ne more in ne sme biti izjema.

Žal je strateški trikotnik fiskalne odgovornosti, strukturnih reform in novega investicijskega cikla večna težava slovenskih vlad. Sistem vodenja javnih financ (PFM – »public financial management«) že vrsto let stopica na mestu. Dejansko bolj kot kdaj prej potrebujemo revitalizacijo programskega proračuna. Ta povezuje državne izdatke z jasnimi razvojnimi cilji države na srednji in dolgi rok. Temelji na treh stebrih, strateškem načrtovanju, ustreznih fiskalnih institucijah in merjenju rezultatov izvedbe. Fiskalna preglednost in merjenje učinkovitosti javnih financ sta nadgradnja te javnofinančne modernizacije. Janševa vlada kakopak ne govori o njej. Srednjeročni okvir je uporabila, da bi prikrila sedanjo nepreglednost javnih financ, nejasne razvojne cilje in neučinkovitost ukrepov. Zato nimamo rebalansa državnega proračuna za leto 2021, zato Šircelj ne govori o sistemskih spremembah javnih financ, ki bi povezal srednjeročne javne izdatke in razvojne politike. Zato v parlamentu ponuja groteskne teoretične pojasnitve fiskalnih zadreg komercialist Polnar, gromki predsednik odbora za javne finance. Pravzaprav Janševe koalicije niti ne zanimajo proračunski labirinti in realizacija obeh proračunov. Štejejo zgolj njuni politični darovi za prihajajoče volitve.

Kaj je torej »izvirni greh« obeh predlaganih proračunov? Morda celoten sistem proračunskega in strateškega načrtovanja, ki onemogoča učinkovito porabo evropskih in domačih razvojnih sredstev? Dodatna spodbujevalna fiskalna politika, ki pregreva gospodarstvo, povečana javna poraba zaradi pandemije pa se preveša v trajno poslabšanje javnih financ, na kar opozarja Kračunov FS? So to prevelike investicije, ki so že v okviru Nacionalnega programa za okrevanje do leta 2030 zgrešile odločilne cilje, ko so stavile bolj na infrastrukturo lokalnih skupnosti kot na novo produktivnost in konkurenčnost gospodarstva? Morda pa je ključna višina javnega dolga, kjer je Slovenija sicer pod evropskim povprečjem zadolženosti, toda pri vrhu glede dinamike zadolževanja. Težava je v tem, da vsi grehi štejejo, da je njihova kombinacija tisti pravi »izvirni greh«. In da bodo pokoro plačevale prihodnje vlade in davkoplačevalci.

Dejstvo je, da rast tekočih proračunskih izdatkov zunaj nejasno opredeljenih ukrepov proti pandemiji presega dolgoletno povprečje. Zato problem Slovenije ni zgolj skriti strukturni primanjkljaj, temveč sistemsko poslabšanje slovenskih javnih financ. Sklicevanje na fiskalno amnestijo EU je utvara. Fiskalna pravila so res odpravljena, toda problemi se kopičijo. Poleg starih, ki zadevajo nizko produktivnost, starajoče se prebivalstvo in globalno zaostajanje za ZDA in Kitajsko, je pandemijska kriza prinesla nove. Zadolženost držav se je povečala, fiskalna divergenca članic tudi. Javni in zasebni viri za potrebni investicijski ciklus v digitalno zeleno EU (650 milijard na leto) so omejeni in tudi tvegani, povečujejo se socialne neenakosti in politična nasprotja znotraj držav in med članicami EU. Očitno bo EU morala ponovno omejiti javno zadolževanje, stabilizacija javnih financ je prihodnja nuja. Dobili bomo robustnejšo koordinacijo novih fiskalnih pravil, standardov in nadzora, v ospredju bo srednjeročno zamejevanje izdatkov in sankcije zaradi kršitev. Ekonomska konvergenca bo nujna, če želi EU politično obstati.

Fiskalna politika je danes zgolj politični instrument pokritja in ohranitve Janševe oblasti. Oba proračuna dokazujeta, kako lahko uspeš, četudi vodiš politično stranko kot versko sekto, uporabljaš mafijske ekonomske prijeme in spraviš državo v popoln kaos. Dovolj je, če lahko vsem plačaš zapitek. Potrebuješ poglabljanje dolga in preložitev tveganj, političnih in ekonomskih, doma in tudi v EU. Proračuna 2022 in 2023 poganja slepa vera v okrevanje, optična iluzija številk. Zato v tej sočni deželi brez senc slepce vodijo iluzionisti.