Kje je denar?

dr. Bogomir Kovač

26. 11. 2021  |  Mladina 47  |  Ekonomija

Podnebna konferenca Združenih narodov v Glasgowu – COP 26 – letos novembra bi morala biti za ta svet vnovična točka razvojnega preloma. Namesto akcijskega razsvetljenstva smo doživeli pričakovano tragedijo skupnega. Uničevanje okolja je katastrofalno, nepovratni procesi zahodnega ekološkega imperializma že stoletja ogrožajo planet. Naravo smo vedno dojemali kot samoumevni temelj naših prizadevanj. Človek je očitno postal biogeofizična sila, ki je sposobna ogroziti celo geološko podobo planeta. Naše tehnološko obvladovanje planeta se je spremenilo v bumerang, družbena kultura večnega in brezmejnega razvoja se lomi. Žal je napredek enih vedno temeljil na oškodovanju drugih. Za ekološko resetiranje planeta bi potrebovali novo institucionalno ureditev sveta, veliko realokacijo naravnih virov in finančnih sredstev, spremembo načina življenja. Toda ekološke krize sveta ni mogoče reševati od zgoraj navzdol, s prevladujočim vplivom zasebnega biznisa in tržno ureditvijo. In merilo želenega preloma je preprosto. Sledite kapitalu in financam. To je realno srce podnebnih sprememb, ne pa politične deklaracije in njihov »bla, bla, bla«, kot pravi Greta Thunberg. Glasgow in COP 26 sta žal spet obtičala v tej sistemski zanki.

Pred dobrimi tridesetimi leti so ZN deklarirali pomembnost trajnostnega razvoja, od leta 1995 se vsako leto svetovni voditelji sestajajo na skupnih srečanjih, da bi reševali podnebno krizo (COP). COP 21 je leta 2015 v Parizu opredelil cilje in zaveze glede globalnega segrevanja, odgovornost za načrtovanje sprememb pa preusmeril na raven držav (NDC). Glasgow naj bi postregel s preverljivimi novimi cilji, konkretnimi politikami razogljičenja v vseh sektorjih in vseh državah. Čeprav vsi vemo, kaj bi morali storiti, ciljev ne uresničujemo, ukrepi zelenih politik pa ne delujejo. Trije razlogi so ključni. Svetovni politični konsenz je težko doseči, ekonomsko ni pravih spodbud za razvojne spremembe. Hkrati pa nimamo sankcioniranja neodgovornega ravnanja niti solidarnosti do tistih, ki ne zmorejo doseči globalnih ciljev. Toda vsakokratna jalova pogajanja v okviru COP so še vedno boljša kot ekološke vojne, do katerih bo verjetno prišlo sredi 21. stoletja. Geopolitična podoba sveta je tu neizprosna. Najvplivnejše zahodne države, zlasti ZDA in EU, niso pripravljene priznati okoljske krivde in plačati zanjo, največji in najštevilnejši (Kitajska, Indija, Rusija, Brazilija …) postavljajo v ospredje svoje strateške cilje. Nihče nima formule za vzdržen razvoj sveta in nikogar ni, ki bi razglasil politični in moralni bankrot globalnega kapitalizma. Zato je tudi Glasgow ponudil prazen politični spektakel in novo mitologijo sprememb.

Podnebne spremembe so kompleksen, dinamičen, nelinearen sistem, poln prelomnih točk in nepredvidljivih kaskadnih prehodov. Očitno je sedanji pristop njihovega zamejevanja napačen, ko se iščejo politične rešitve od zgoraj navzdol, realne premike pa lahko zagotovi zgolj ekonomsko delovanje od spodaj navzgor. Toda kaj to pomeni in kako ga doseči? Washingtonskemu konsenzu neoliberalne ekonomike globalnega kapitalizma se je celo G 7 junija 2021 v britanskem Cornwallu odrekel. Novi cornwalski sporazum revitalizira državo, družbeno odgovornost in skupno dobro. Namesto poprave ekoloških škod gradi na njihovem preprečevanju, namesto prerazdelitve prisega na porazdelitev, konkurenco zamenjuje sodelovanje … Skratka, pandemijska in okoljska kriza sta spremenili ekonomsko paradigmo in pravila igre, tudi merila. Na mesto gospodarske rasti stopa družbena blaginja, materialistično merilo BDP (GDP) vse bolj zamenjuje bruto dodana vrednost (GVA). Toda ključ do sprememb v brezogljično družbo tiči v financiranju?

Mnogi ekonomisti so že pred desetletji podvomili o sposobnosti trgov in zasebnega biznisa pri reševanju ekoloških kriz. Nordhaus in Stern sta že zdavnaj predlagala dva odstotka BDP za financiranje prehoda v brezogljično družbo. Leta 2009 so se bogati v okviru COP zavezali, da bi namenili 100 milijard na leto za podnebne finance manj razvitih držav do leta 2020. COP 21 v Parizu je na tem gradil svojo razvojno agendo. Toda teh finančnih zavez niso nikoli dosegli. Danes bi potrebovali 1000 milijard na leto, da bi do leta 2030 omogočili zeleni preboj. To je finančna utopija, zato se vrstijo nove pobude. V Glasgowu je nastala mreža, ki koordinira 450 zasebnih bank iz 45 držav za financiranje brezogljične družbe tretjega sveta (Gfanz). Toda tistih 130 milijard USD je ništrc proti 575 milijardam, ki so jih leta 2020 zasebne banke namenile financiranju poslov fosilnih goriv. Hkrati vsako leto za vojne izdatke zapravimo 1900 milijard, za oglaševanje dobrih 300. Zato o hipokriziji zelenih financ sklepno poročilo COP 26 molči.

Rešitev nekateri vidijo v zeleni svetovni centralni banki, nekakšnem zelenem MDS. Drugi prisegajo na izravnalne sheme in globalni sklad, kamor bi vplačevale države z nadpovprečnimi izpusti (GCIF) … Toda zasebne banke investirajo tam, kjer so dobiček in varne naložbe. Saharski svet je lahko izjemna investicija v sončne elektrarne, politično pa je tam poslovanje tvegano. Korporacije razvitega sveta bodo zato posrkale večino zelenih financ, da bi se poslovno »razogljičile«. Za globalne sklade očitno ni političnega konsenza, zasebni tržni biznis pa bolj koristi bogatim kot revnim. Oboje utrjuje status quo, ki bolj koristi razvitim revnim.

Globalne spremembe so mogoče na podlagi pobud od spodaj navzgor, prek specializiranih državnih zelenih razvojnih bank do lokalnih samoupravnih mrežnih pobud prebivalstva. To so nove institucije, drugačno javno-zasebno partnerstvo, kot ga poznamo. COP 26 je ponudil globalne zaveze, rešitve pa so lokalne. Dokler je eksperimentiranje ekonomsko še mogoče in politično zaželeno. Voditelji naj rešujejo svet, ljudem ga bo morda uspelo spremeniti.