Čas streznitve

dr. Bogomir Kovač

3. 12. 2021  |  Mladina 48  |  Ekonomija

Evropska komisija (EK) že dobro leto išče politični ekonomski izhod za novo ekonomsko upravljanje EU. Krize se zadnjih deset let kopičijo in poglabljajo. Vse terjajo drugačno institucionalno podobo EU, večjo koordinacijo ekonomskih politik, centralizacijo ukrepanja in bistveno povečanje finančnih virov. Novi skupni evropski razvojni načrt usmerjajo stara upravljavska pravila. In to je problem, ki ga želi rešiti nova EK, tudi v sodelovanju z državljani EU, z novimi institucijami in drugačnimi prijemi. EU pet let neuspešno išče nove rešitve, zato se poglabljajo nasprotja in razlike med članicami. Če EU želi obstati, mora izboljšati globalno ekonomsko konkurenčnost in politično privlačnost za ljudi. Toda evropski proračun je premajhen, politična federalizacija EU pa je vse manj mogoča. Celovita reforma ekonomskih institucij in političnega upravljanja je torej nuja. Slovenija je pod Janševo vlado na napačni poti. Ekonomsko nas bo obremenjeval visok strukturni primanjkljaj, politično smo zabredli v suverenizem in avtokracijo. Na ključnih položajih države je danes horda nesposobnih in nespodobnih ljudi. Družbeni stroški normalizacije in vrnitve v prihodnost bodo visoki.

EK je začela široko javno razpravo o ekonomskem upravljanju EU tik pred pandemijsko krizo februarja 2020. Politično-ekonomske zadrege EU so stare, von der Leynova zato poskuša doseči širši politični konsenz o dolgoročnih strukturnih spremembah EU od spodaj navzgor. Izzivi so štirje in vsi so sistemske, dolgoročne narave. Prvi zadeva demografske spremembe starajočega se prebivalstva, drugi tiči v dolgoročni stagnaciji rasti, kjer EU izgublja konkurenčno bitko s Kitajsko in ZDA. Tretji problem zadeva visoke družbene stroške želene ekološke tranzicije zaradi podnebnih sprememb. Četrtič, povečujejo se vse oblike družbene neenakosti, poglablja se razvojna divergenca članic. EU izgublja globalni primat urejenega socialno tržnega gospodarstva. Covid-19 je zgolj izostril ogledalo. Zgodba miroljubne in perspektivne EU je ogrožena kot nikoli doslej.

Sterilne reforme niso dovolj, za sistemske spremembe potrebujemo skupne meddržavne investicijske projekte (energetika, ekologija, logistika …), zadostne finančne vire in konkretno prežemanje razvojnih in socialnih politik. EU je za obdobje transformacije in doseganje trajnostnih ciljev do leta 2030 namenila impresivnih 2000 milijard evrov, slabih 4000 evrov na prebivalca. Dosedanji anticiklični protikrizni ukrepi so boljši od tistih v kriznih letih 2009–2012. Toda problem proračunskih primanjkljajev in zadolženosti postaja vse globlji in manj obvladljiv. Francija in Italija, dve fiskalno problematični veliki državi, imata najnižjo gospodarsko rast in nadpovprečno brezposelnost po letu 2013. Dva scenarija reševanja sta pred nami. Prvi je predvsem ekonomski, zeleni »new deal« kot transformacija industrije 4.0, z delno socialno redistribucijo od zgoraj navzdol. Drugi je izrazito socialni, s sistematičnim zniževanjem družbenih neenakosti, ki odpira prostor participativne ekonomije od spodaj navzgor. Dejansko potrebuje EU združitev obeh v nov ekosocialni okvir sprememb. Preprosto, EU mora socialno legitimirati novi ekonomski razvojni preboj. Njena podstat je socialno in ne zgolj ekonomsko tržno tkivo. To je tisti »novi socializem«, ki ga danes ne smemo niti izgovoriti zaradi politično-ekonomskih zablod komunistov v 20. stoletju.

Sedanja sprostitev regulacijskih fiskalnih in monetarnih okvirjev je bila prava poteza EK. Fiskalna pravila EU ne držijo več, proticiklična diskrecijska politika članic nima nobenih omejitev. ECB že nekaj let vodi nekonvencionalno denarno politiko, sprošča finančno podporo razvojnim ukrepom, na novo skrbi za stabilnost bank in zadostno likvidnost. To je omogočilo hitrejše in učinkovitejše makroekonomsko prilagajanje, prevladale so nacionalne diskrecijske politike. Toda vse to je začasno. Prihaja čas streznitve in vrnitev sistemskih stabilizacijskih regulacij, od novih fiskalnih pravil (FR) do drugačnih procedur odpravljanja makroekonomskih neravnotežij (MIP) in novega finančnega okvira za razvojno okrevanje in stabilnost (NGEU, MMF, RRF). Politična ekonomija teh sprememb je mogoča zgolj ob večji ekonomski federalizaciji in politični odgovornosti EU. To bo ključni izziv francoskega predsedovanja v letu 2022. Tudi za ceno morebitnih novih izstopov iz EU.

EU potrebuje učinkovite vzvode upravljanja. Ekonomske sankcije so staro orodje za vse, ki ne spoštujejo pravil igre. Uporablja jih navzven, do tretjih držav, manj ali nikoli znotraj unije. Toda 2000 milijard evrov ni brezpogojni temelj za odpravo makroekonomskih in političnih neravnotežij članic. Redna priporočila EK članicam EU (CSR) so tehnokratska navlaka, zamenjati jo mora jasna evropska politična odgovornost nacionalnih vlad. V šolski tristopenjski maniri – najprej opozorilo, potem ekonomske sankcije in končno politična izključitev. Vrnitev fiskalnih pravil leta 2023 bi vodilo EU v prisilno varčevanje in globoko recesijo. Evropski fiskalni odbor (EFB) zato predlaga povečanje evropskih fiskalnih zmogljivosti, zaščito dolgoročnih razvojnih naložb in bolj prilagodljiva merila za države. Preprosto, EU se mora vrniti h konvergenčnim politikam in večji nacionalni fiskalni odgovornosti.

Slovenske javne finance in razumevanje novega ekonomskega upravljanja vzbujajo skrb. Sedanja vlada makroekonomskih razmer ne obvladuje, zato se novi fiskalni krizi države ne bomo izognili. Nesmiselni izdatki (vojska) in nizka učinkovitost ( javne investicije) so dejstvo. Potrebovali bi trden razvojni načrt javnih investicij do leta 2050 in pametno upravljanje, za financiranje lahko uporabimo vsaj 20 milijard domačih zasebnih prihrankov. Toda zato potrebujemo ekonomsko zaupanje in politično stabilnost. Počakajmo na maj 2022. Morda konji le premagajo bedake.