Madina Husini

Heni Erceg

3. 12. 2021  |  Mladina 48  |  Hrvaška

Na fotografiji najbolj izstopajo njene za kostanj velike črne oči in iztegnjeni jezik, ki ga je, razposajeni otrok, pokazala snemalcu. Srčkan je ta obražček šestletne Madine Husini iz Afganistana, pred katero je še vse življenje. Tako bi bilo v kaki boljši državi od tiste, iz katere je morala z družino pobegniti, ker so talibi grozili očetu in ga napadli z nožem, sestro pa polili s kislino. Madina je bila šestletna deklica. Bila je. Toda ni je več. Če bi kdo posnel film o usodi deklice s kot kostanj velikimi očmi, bi občinstvo po vsej Evropi ihtelo v žalosti in preklinjalo krivičnost protibegunske politike, gotovo pa bi jokali tudi Hrvati. Toda v resničnem življenju ni ne krivca za grobo prekinjeno življenje male Madine, za večmesečno grdo ravnanje z njeno družino na Hrvaškem, za popolno razčlovečenost te države in njenih ustanov ne kesanja zaradi vsega tega.

Bila je mrzla novembrska noč, ko je družina Husini, mati in šest otrok – oče je ostal v Srbiji, do koder se jim je uspelo prebiti po dolgotrajnem mučnem potovanju iz Afganistana – vstopila v Hrvaško, ker je bila Madžarska takrat že obdana z žico. Tu je naletela na hrvaške policiste, na vik in krik, neupoštevanje materinih besed, da bi radi zaprosili za azil. Namesto tega so jim pokazali progo, ki je vodila nazaj v Srbijo in po kateri so se mati z enim od otrok v naročju in drugi otroci odpravili skozi mrak in mraz. Potem pa so zaslišali hrumenje in bobnenje tovornega vlaka, tirnice so zadrhtele, otroci so poskakali s proge, samo deklica s kot kostanj velikimi očmi, katere ročico je izpustila starejša sestra, ne.

Madina se ni pravočasno umaknila, umrla je pod kolesi vlaka zaradi neprizanesljive odločitve policistov, ki so njo in njene domače kot nevarne zveri pregnali v mrak in negotovost, namesto da bi jih človečno sprejeli v skladu z zakonsko pravico beguncev, da zaprosijo za azil. Zgodba o družini Husini in smrti petletnega dekletca povzema vso mučno dezorientiranost neke države, potrebo, da se zločin pomete pod preprogo in da se odgovorni izognejo posledicam. Toda po bolečem pokopu Madine v majcen prsteni grob nekje sredi ničesar v Srbiji je družina ponovno vstopila v Hrvaško in pred pričo, aktivistom združenja Are you Syrious, zaprosila za azil.

Pekel se s tem zanjo še ni končal, saj so jo namestili v ustanovo zaporskega tipa, v sobe z rešetkami, kjer je prebivala več mesecev brez psihološke pomoči, brez prevajalca, zdravnika, brez možnosti izhodov, onemogočali so ji tudi pravno pomoč. Ko se je pojavila nepopustljiva odvetnica, ki je bila pripravljena pri obrambi pravic, kratenih tej družini, in pri iskanju krivca za smrt male Madine iti do konca, so v njeno odvetniško pisarno prišli policisti, jo trpinčili in zastraševali, med domnevno preiskavo so izginili policijski posnetki z meje iz tiste usodne noči, vse skupaj so skušali prikriti, potem pa je kar 25 sodnikov, med njimi tudi ustavni sodniki, zavrnilo tožbo. Trdili so, da ni bilo nikakršnih napak, aktivista, ki je družini Husini pomagal, da je dobila z zakonom predvideno možnost zaprositi za azil, in s tem preprečil vnovični pregon, pa so zaradi prekrška kaznovali s plačilom 40 tisoč kun.

No, potem je odvetnica družine vložila tožbo proti Hrvaški na Evropskem sodišču za človekove pravice in to je državi prisolilo krepko zaušnico, ker je brezčutno opustila varstvo deklice, ker je državni aparat družini in odvetnici onemogočil sodelovanje pri preiskavi Madinine smrti, ker je družino namestila v zapor, kar je »nečloveško ravnanje in mučenje«, ji omejila gibanje, uporabila prisilno vračanje, grozila odvetnici in družini onemogočala dostop do Evropskega sodišča za človekove pravice. Zaradi tega je Hrvaška dolžna družini Husini izplačati odškodnino 40 tisoč evrov in plačati 17 tisoč evrov sodnih stroškov.

Razsodba, izrečena štiri leta po tem, ko je ta afganistanska družina, ki zdaj živi v eni od evropskih držav, doživljala opisani pekel, govori o sistemski represivni politiki do migrantov, v katero sta vpletena policija in pravosodje, o državi, ki spodbuja sovraštvo, ki ji niti otrokova smrt ni preprečila, da bi prestopila mejo, onkraj katere se končata civiliziranost in človeškost. Kajti take razsodbe se izrekajo samo državam, iz katerih je izginila vsa človečnost, tistim s črnega seznama, če govorimo o spoštovanju človekovih pravic.

»Štiri dni nismo vedeli, kje je njeno truplo. Nazadnje so nam ga izročili, bila je vsa krvava, v isti obleki, v kateri je umrla. Obraza so se še držali koščki možganov. Nihče je ni umil. Zanje je bila nihče in nič. Bila je moja sestra, za nas je bila vse,« je povedala Madinina sestra, oče pa je, čeprav je policija grozila odvetnici in združenjem, ki pomagajo beguncem, sprejel odvetničin predlog, naj se odloči za zasebni kazenski pregon odgovornih za smrt njegove deklice. »Pobegnil sem pred talibi, hči je bila utrujena od vsega. Družino sem pripeljal k vam, da bi bila na varnem, vi pa ste mi ubili hčer.« Toda sodniki in državno tožilstvo so bili gluhi za njegove besede, zavrnili so tožbo, češ da v ravnanju policistov ni bilo nič spornega.

Evropsko sodišče je ugotovilo popolnoma nasprotno. Toda na besede parlamentarnega poslanca, igralca Vilija Matule, o odgovornosti vlade za dekličino smrt in na njegovo zahtevo po odstopu notranjega ministra premier cinično odgovarja: »Čestitam za nastop, vidi se, da ste igralec.« Nevarne brezčutnosti tega birokratskega sluge protimigrantske Evrope torej ni omilil niti pogled na tisti otroški obražček s kot kostanj velikimi očmi. V katerih je sij ugasnil prav zaradi njegove oblasti.