Grega Repovž

10. 12. 2021  |  Mladina 49  |  Uvodnik

Zdravniki

Ko je pred desetimi dnevi predsednica zdravniške zbornice Bojana Beović rekla, da bi morali po njenem mnenju necepljeni pacienti, ki končajo na intenzivni obravnavi, doplačati za zdravljenje, verjetno sploh ni vedela, kako grozno neobčutljive so njene besede za državljane, cepljene in necepljene, kako sprto je to z družbeno pogodbo. Velik delež necepljenih, ki dvomijo o varnosti cepiv, ki jih je strah, tudi tisti, ki verjamejo v različne zarote, so poraz družbe, so poraz nas vseh. Predsednica zdravniške zbornice ne bi smela govoriti tako. S tem je narobe prav vse. A tudi državljani ne spoštujemo več zdravnikov. Postali smo nerazumevajoči, nespoštljivi, vse težje sprejemamo njihove zahteve. Ker jih ne čutimo kot sorazmerne.

Prezir, jeza, nerazumevanje – kako se je to lahko zgodilo? In to sredi epidemije, ko bi moralo biti nasprotno, ko bi morali čutiti zavezništvo, razumevanje drug drugega?

Nastala situacija ima najprej širše razsežnosti. Medsebojno spoštovanje v družbi je na najnižji ravni doslej. Zdravniki so pretreseni, ker se pacienti do njih vedejo grdo, ker ni več spoštovanja. Žal to ne velja le za zdravnike. Nespoštovanje danes je ta družba. Malo je tako zaradi epidemije, več zaradi družbe, ki gleda samo še nase, torej zaradi samega neoliberalizma, ki pravi, da je častno skrbeti le za svojo rit, zelo veliko pa zaradi politike, ki je bevskajoča, prostaška, grda. To je zdaj naša družba, družba SDS, smo njen odsev. A nespoštovanje do zdravnikov in nerazumevanje njihovih stisk ima širšo podlago.

Slovenski zdravniki so v dejanskih škripcih, težavah, res so obremenjeni. Ne vsi, večina pa. Vendar zdravniki niso edini, ki so v teh škripcih: v škripcih in težavah so tudi ljudje v drugih poklicih. Ta družba napreduje predvsem s povečevanjem obremenitev ljudi, ne s tehnološkim in družbenim napredkom. To čutimo vsi. Čutijo prodajalke v Mercatorju, čutijo novinarji, čutijo medicinske sestre, čutijo avtoprevozniki, čutijo učitelji. Slovenija je v tem slabša od bolj razvitih držav, a smer je tam, žal, enaka. In vendar, ko pridemo do plač zdravnikov, ki so toliko višje od plač za vse primerljive poklice, danes zdravniki težko prepričajo javnost o upravičenosti svojih zahtev. Njihovi dohodki so preprosto toliko višji, da državljani težko razumemo te zahteve. Zakaj nas ne morejo več prepričati?

Prvi problem so ekscesni dohodki posameznih zdravnikov, zlasti tistih, ki ribarijo malo v javnem, malo v zasebnem sektorju, zlorabljajo svoj položaj, moč, nenadomestljivost. Ni jih tako malo, da bi lahko zamahnili z roko. Njihov položaj in dohodki nimajo nobene logike v državi, ki je srednje razvita evropska država, z zaostankom, ki izhaja iz ruralnih stoletij nepomembne province cesarstva in socialistične zablode. Tudi na Zahodu bi ne bili mogoči znotraj javnega sistema. Državljani prav tako vemo, da doplačujemo zdravstveno zavarovanje, ki je dejansko le obvod za polnjenje žepov. Vemo tudi, da je zdravstveni sistem v delu pokvarjen. Vemo, kako si urediti operacijo kolka prek vrste (na primer), in vemo, koliko nas to stane. Zdravniki ne vidijo, da v naših očeh nekatere njihove zasebne prakse (ima jih manjšina zdravnikov), ki nam omogočajo vstop v javni sistem prek vrste, za nas niso kaj dosti drugačne od modrih kuvert jugoslovanskega zdravstva. To zelo vpliva na ugled zdravnikov. Vidimo tudi, kako nesramno so nekateri grozdi v zdravstvu sprivatizirali del javnih sredstev. Vidimo, da vse zdravniške organizacije vodijo predstavniki oziroma simpatizerji SDS. Vidimo, da v vrhovih vseh njihovih organizacij sedijo pretežno zdravniški mandarini, katerih ravnanje črtimo. Seveda je ta vtis v veliki meri krivičen do večine zdravnikov: večina ne dobiva ekscesnih plač, ni uzurpirala javnega sistema, da bi z njim brezsramno služila, velika večina dejansko trdo dela, ti zdravniki nimajo časa, da bi se sploh posvetili razmišljanju o sistemu, nimajo energije, da bi se lotili teh mandarinov, ki dejansko držijo v pesti ne le njih, ampak tudi državo in državljane.

Ali imajo zdravniki prav, da so njihove plače prenizke? V začetku kariere in še kar nekaj let zraven so nesorazmerne. Težava je, da to velja za celoten javni sektor, pa tudi za zasebni. Gre za skupno frustracijo. A zdravniki zdaj ne bijejo bitke za te plačne razrede, čeprav se jim to morda zdi, ampak se dogaja nekaj drugega: v imenu te njihove stiske se bo naredil še korak dlje v privatizaciji sistema, v njihovem imenu se bodo zvišale najvišje plače, njim so namenjene drobtinice, dejansko se zanje ne bo nič spremenilo. So le kmetje na šahovnici – kmetje, ki se izpostavljajo za mandarine. Zaradi tega zvišanja plač ne bo nič več zdravnikov želelo postati družinski zdravnik – dokler bodo dopuščene ekscesne anomalije, za ta profil tudi v prihodnosti ne bo nič več zanimanja. In to ni edini zdravniški profil, ki je ujetnik anomalij. Zaradi tega se razmere zanje ne bodo izboljšale. Gre le za nadaljevanje istega ekscesnega stanja. Četudi se bodo plače zdaj zvišale, bo sistem enako neznosen. Vse skupaj se je že tolikokrat ponovilo.

V očeh državljanov je vse to perverzno, nespodobno – a frustracije in stiske zdravnikov zato niso nič manj dejanske. Tistim, ki imajo v zdravstvenih vrstah moč, to stanje ustreza. Počasi si grabijo košček za koščkom sistema. Na koncu bo njihov. Ti zdravniki, ta večina, ki je dejansko obupana, pa bo takrat imela le druge gospodarje.

Javnost je doslej vedno pokazala, da je pripravljena biti zaveznik zdravnikov. Zdravniki ne morejo več gledati stran, če hočejo podporo javnosti, bitke zoper omenjene anomalije so tudi njihove bitke, ki so se jim doslej izogibali. Pot do sorazmernejših plač vodi skozi te bitke, le tako bodo dobili podporo javnosti.