Vodnjak življenja

Vlado Miheljak

10. 12. 2021  |  Mladina 49  |  Dva leva

»Teren za zmago so v vladi pripravljali dovolj dolgo, predvsem z vestnim nastavljanjem svojih ljudi na ključne funkcije, zavzemanjem strateških mest in kontrolo nad mediji.«
— Marko Jenšterle je na poučnem primeru Venezuele pokazal, kako je mogoče zmagati na volitvah brez večinske podpore volilnega telesa (Dnevnik, Objektiv, 4. 12. 2021)

»Rekel sem, da se nas bodo spominjali po dejanjih. Če bomo tako nadaljevali, se nam bo zgodovina maščevala in kaj hitro bomo kaznovani ... Če imajo prav in je televizija res namenjena samo zabavi, potem ta počasi ugaša in je bilo vse zaman. Televizija lahko izobražuje, razsvetljuje in celo navdihuje. Ampak le, če smo jo pripravljeni uporabljati v ta namen.«
— Ed Murrow, kultni voditelj televizijske mreže CBS v filmu Lahko noč in srečno v zaključnem prizoru opozori, da lov na medijske čarovnice ne ugonablja le medijske svobode, ampak tudi ustvarjalnost in perspektivo

»To je lov na čarovnice!«
— Božo Predalič, državni sekretar na MNZ in soustanovitelj Nova24TV, je pred preiskovalno komisijo DZ pravilno diagnosticiral, a napačno lociral aktualne pritiske na slovensko medijsko krajino (DZ, 7. 12. 2021)

»Naš program bo temeljil na debirokratizaciji, zeleni politiki, tudi na demografskem vprašanju, saj moramo nekaj storiti, da nas bo čez desetletje tri milijone, ne pa dva, ampak zaradi tega, kar se bo dogajalo v Sloveniji, ne s priseljevanjem.«
— Zdravko Počivalšek snuje nekakšen nov program Lebensborn (Planet TV, 5. 12. 2021)

Samo še tega nam je bilo treba! Potem ko je Aleš-za otroke gre-Primc napadel poučevanje evolucijske teorije v javni šoli, ker to zmede tiste otroke, ki jim doma perejo možgane s kreacijsko fantazijo, je zdaj na vrsti še oživljeni načrt Lebensborn. Seveda lahko nosilca bizarne ideje upravičeno ozmerjamo za butca, a to zadeve ne spremeni in ne omili. Pač, če se kdo smrtno resno loti pospeševanja razploda z načrtovanim milijonskim (!) prirastkom dvomilijonske nacije v desetih letih, gotovo ni »sam v glavi«, toda bizarna domislica vseeno ne obremeni le njega, ampak celotno deželo. V nedeljo (12. decembra) bo ravno 86 let od zagona najsrhljivejše demografske operacije v človeški zgodovini. Namreč projekta Lebensborn (vodnjak življenja) v nacistični Nemčiji. Izhajal je iz ideje, da je treba (rasno prebrano) populacijo pospešeno večati. Ali s prisilnimi posvojitvami odtujenih oziroma ukradenih rasno čistih otrok njihovim neprimernim staršem ali (v večjem obsegu) z inkubatorji, v katerih bodo prebrane rodnice serijsko rojevale otroke, zaplojene z rasno čistim semenom. No, projekt je klavrno propadel skupaj z nacističnim režimom. Danes Počivalšek snuje kvantitativno še ambicioznejši projekt. Kakršnemu niti dežele tretjega sveta z največjo rodnostjo ne morejo parirati. Končni izid je vnaprej znan, a kaže predvsem na stanje duha v deželi. Oziroma vsaj stanje v glavah aktualnih oblastnikov.

No, tisto, kar zares zbuja skrb, ni zaplojevanje in inkubiranje novih volivcev prave usmeritve, ampak abortiranje medijske krajine. Mediji so se še, ko je bila v Sloveniji na obisku posebna skupina poslancev evropskega parlamenta (na čelu s Sophie in ’t Veld), ki naj bi ugotavljala prav stanje medijske svobode, demokracije in pravne države, kljub pritiskom Janševega režima kar dobro držali. A v zadnjem tednu ali dveh se je to spremenilo. Najbolj seveda na javni televiziji, ki je vedno, ko avtoritarni samodržci prevzamejo oblast, najbolj izpostavljena. Ko pade javna televizija, drugi mediji pridejo na krožniku kot poobedek, kot desert k obilnemu kosilu. In televizija je padla. STA je obrezana. Delo tudi precej. Toda nič se ni treba čuditi, vse to je bilo pričakovano in napovedano že ob Janševem naskoku na oblast. Ni se izneveril samemu sebi, naredil je tisto, kar smo napovedali. Bitka za polja svobode ta čas poteka v vseh družbenih podsistemih. Do aprila je še več kot dovolj časa, da samodržec uresniči svoje zle namere. A malo glede na to, da tisti, ki bi morali oblikovati alternativo, resnosti stanja še niso dojeli. Ko je prejšnji teden Marko Jenšterle na primeru Venezuele lepo opisal, kako lahko nekdo z manjšinsko podporo javnosti ob pravočasnem zavzemanju ključnih medijev in institucij zmaga na volitvah, je najin skupni znanec rekel, da se to bere kot projekcija Slovenije čez 20 let! Hja, jaz nisem tak optimist. Primer Venezuele opozarja, kako bo Slovenija lahko videti že po aprilu 2022. Če opozicijske stranke, ki so na prizorišču ali so potencialno na obzorju, ne bodo dojele, da je ta čas ključno in prednostno, kako poslati samodržca na smetišče zgodovine, ne pa medsebojno prerivanje, bo to, kar je danes še eksces, po aprilu postalo normalno stanje stvari. Proti kateremu doma ne bomo več imeli možnosti izražati pomislekov, v »Evropi«, na katero vedno znova računamo, da bo nekaj storila namesto in na mestu nas, pa se nikomur več ne bo ljubilo.

Zato se je vredno boriti za javno televizijo, za neodvisne medije. Vem, iz moje varne perspektive je lahko soliti pamet, a vseeno se vsiljuje občutek, da nekateri niso dojeli, da je boj za neodvisno javno televizijo odgovornost nas vseh. Torej tudi televizijcev samih. V poduk in opomin si je vredno še enkrat ogledati Clooneyjevo mojstrovino Lahko noč in srečno. No, ni narejena za razne doktorje olaje in predaliče, magistre grimse, razne otrokoljube primce pa podeželske kaplarje ..., čeprav bi prav ti ogled najbolj potrebovali. A film presega njihov kognitivni, etični in celo estetski domet.

Vsekakor pa ne gre spregledati ali pozabiti enega ključnih sporočil te filmske mojstrovine: Ne bomo odšli brez boja.