Zadnja huda zima

N'toko

10. 12. 2021  |  Mladina 49  |  Žive meje

Na slovenski levici se je začelo odštevanje. Nikogar ne zanima novo leto, veliki prelomni datum je 24. april, ko so na sporedu volitve. Še 136 dni nas ločuje od konca tretje Janševe vlade. Z nekoliko manjšo gotovostjo odštevamo tudi dneve do konca epidemije – strokovnjaki namreč napovedujejo, da naj bi se virus prav tako izpel do pomladi. Tako smo se v vseh sferah družbe psihološko pripravili na še »zadnjo hudo zimo«. Soočeni z dejstvom, da nam v dveh težkih letih ni uspelo premagati niti vlade niti virusa, smo se zdaj zazibal v pomirjujočo misel, da se bomo obeh nadlog kmalu znebili »po naravni poti«. Volilni cikel in čredna imuniteta bosta poskrbela, da se spomladi rodi nov svet. Vse manj je udeležencev protestov, ti pa se spreminjajo bodisi v predvolilne kampanje novih oportunistov bodisi v open air konference nevladnikov, ki pišejo (ali si želijo pisati) programe opozicijskim strankam. Te so medtem zaključile s še zadnjimi brezupnimi poskusi interpelacij vladnih ministrov in preusmerile poglede v javnomnenjske ankete. Vse se pripravlja na pomlad.

Zdi se, da se med čakanjem na boljše čase trudimo potlačiti boleča spoznanja zadnjih dveh let v podzavest. Še preden se je kaj zaključilo, že govorimo o obdobju epidemije v pretekliku, to vlado pa obravnavamo kot »odhajajočo«. Vse skupaj kot da je bila le nočna mora, iz katere se bomo kmalu zbudili. V resnici je ravno obratno: do kriznega obdobja je levica bolj ali manj spala in sanjala, da živi v neki zmerno napredni demokraciji, nakar sta jo Janša in korona virus vrgla iz postelje in jo soočila z brutalno realnostjo. Naši levičarski truizmi so bili razbiti in pokazalo se je, da v resnici nismo dobro razumeli svojega položaja. Namesto da bi se vrnili v dremež in ta spoznanja potlačili v podzavest, bi bilo prav zdaj treba o njih govoriti čim glasneje.

Kot prvo ne moremo mimo dejstva, da t. i. civilna družba brez pokroviteljstva parlamentarnih strank očitno nima lastne moči. Verjemite, da mi gre težko iz ust, ampak kako drugače naj si razložim dejstvo, da nam vsem skupaj v državi, ki tako fetišizira ljudske iniciative, sindikate, nevladni sektor in neodvisne medije, v letu in pol histeričnega delovanja ni uspelo za milimeter premakniti nobene vladne odločitve? V najboljšem primeru nas je sem in tja iz dreka potegnila kakšna odločitev ustavnega sodišča, s proceduralnimi zavlačevanji je uspelo zabremzati kak projekt, to pa je vse prej kot kazalec naše demokratične moči. Z ogromno energije in resursov je uspela referendumska pobuda proti zakonu o vodah, pa še to ne bi bilo mogoče brez parlamentarnega angažmaja Levice. Skratka, vsi naši tako slavljeni »stebri demokracije«, vsi najbojevitejši in najbolj povezani ljudje zunaj parlamenta skupaj ne sestavijo odločevalske moči, ki jo ima en polpismeni poslanec DeSUS. Politične pobude očitno ne prihajajo »od spodaj navzgor« – prihajajo od ministrov, članov strank in menedžerskih združenj. Sem in tja se agenda kake samostojne iniciative seveda poklopi z agendo kake stranke in se tako ustvari videz participacije, ampak bodimo realistični – če bi obstajala najmanjša mera ljudske participacije pri političnih odločitvah, bi vlada lahko izvajala davčne odpustke za bogate in kupovala oklepnike?

To nas pelje k drugi boleči resnici: zunajparlamentarna gibanja niso ustvarila nobene alternativne oblike politične participacije. Med gibanji je prisotna močna težnja po omejevanju moči strank in neposredni demokraciji. A od vstaj leta 2012 ni prav nobena pobuda v smeri neposredne demokracije (morda z izjemo Iniciative mestni zbor v Mariboru) dejansko dala ljudem kaj odločevalske moči. Bilo je na desetine protestnih skupščin, javnih tribun in srečanj civilne družbe, katerih skupni produkt je bila na koncu v najboljšem primeru kakšna brošura s seznamom zahtev. Toda komu so ti seznami zahtev namenjeni? Seveda poslancem. In kaj je mehanizem, ki zavezuje poslance, da ga upoštevajo? Ta mehanizem pač ne obstaja, ker ga nismo ustvarili. Ali imajo ad hoc ljudske formacije kakšno drugo metodo, da poslance prisilijo v upoštevanje zahtev? Ne le, da je nimajo, ampak je vnaprej jasno, da bodo pred volitvami umirile vse svoje kritično delovanje in zreducirale svoje zahteve na eno samo, v ljudstvo obrnjeno geslo: »Pejte volit, da ne bo spet Janša zmagal!« Tako smo se v naprej odpovedali edinemu orožju, ki ga ima ljudstvo proti strankam: grožnji, da za njih ne bomo glasovali. Miha Zadnikar in Tomaž Mastnak sta večkrat opozorila na nezmožnost tako okoljskega gibanja kot tudi petkovih protestov, da bi se organizirali v politične organizacije, sposobne dejansko in ne le simbolno narekovati parlamentu odločitve. In dlje ko se tega izogibajo, bolj postajajo predvolilno okrasje uveljavljenih strank, ki ga po volitvah brez težav zavržejo.

Morda najbolj boleče spoznanje pa je, da v letu in pol ne koalicija KUL ne civilna družba nista proizvedli alternativnih odgovorov na aktualne krize. Protestniki in tudi poslanci smo izvajali reaktivno politiko na poteze Janeza Janše. Vse to je bilo seveda potrebno, a če odstranimo ves antijanševski balast, bomo v protivladnih krogih našli bore malo drugačnih rešitev. Ne trdim, da bi bili programi liberalne strani enako trdi (tu bi res težko prekosili trenutno vlado), toda ali ste iz opozicije slišali en sam predlog reševanja epidemije, ki bi bil bistveno drugačen od trenutne strategije? Ste slišali kakšen bistveno drugačen predlog energetske tranzicije? Ali je kakšen tak predlog proizvedla civilna družba? Jasno, vsi bi manj represije, več dialoga, zeleno in socialno …, ampak kako konkretno se ustavi umiranje ljudi in kako konkretno se proizvede ljudem dostopna energija? Tu ni radikalnih odstopanj v strategijah, ob koncu dneva se vsi zanašamo na rešilni učinek cepiv, gospodarske rasti in evropskih subvencij. Če kaj, je prav trenutno nemočno čakanje na pomlad dokaz, da opozicija nima nobene resne alternative, in z veseljem prepušča Janši umazano krizno menedžeriranje, ki bi ga sicer morala izvajati sama.

K čemu torej odštevamo? Če odštevamo dneve do konca more, ne bodimo presenečeni, ko bo ta še trajala. Virusi, krize in avtokrati bodo še naprej z nami. Janša in epidemija sta nam pokazala našo globoko nemoč pred sodobnimi krizami, in naj si še tako želimo ponovnega spanca v senci levoliberalne vlade, si tega več ne moremo privoščiti.