Ogledalo

dr. Bogomir Kovač

10. 12. 2021  |  Mladina 49  |  Ekonomija

Inflacija vse bolj postaja pomemben politično-ekonomski problem, njene letne stopnje v ZDA in EU že presegajo pet odstotkov. Razlogi za njen vzpon so kompleksni, sistemski in tudi veliko bolj dolgoročni. Ekonomske politike vlad so danes usmerjene k oživljanju in velikemu prestrukturiranju gospodarstva, inflacija ni njihova domena. Očitno so sedanja pandemijska in podnebna kriza, predvsem pa odkrit geostrateški spopad med ZDA in Kitajsko mejniki novega inflacijskega vala. Inflacija je novo ogledalo sprememb, tržna posledica tveganj in politične negotovosti sodobnega sveta. Prinaša prerazdelitev stroškov podjetij in blaginje ljudi. Pomeni kratkoročno prelaganje politične odgovornosti in dolgoročno ekonomsko destabilizacijo, zato bo normalizacija njene dinamike težavnejša od pričakovanj. Ta inflacija je namreč bolj fiskalni kot monetarni fenomen, zato bo politično težje obvladljiva. V EU in Sloveniji ima inflacija podobne korenine in primerljive višine, tudi ukrepi proti njej bodo podobni. Toda Slovenijo prava inflacijska usoda šele čaka.

Inflacijska dinamika ni spodbudna, cene se povsod v letu 2021 nenehno dvigujejo. Inflacijski šok zajema povpraševanje in ponudbo, deluje sektorsko in se hitro širi (energetika, hrana…). Inflacijska spirala vse bolj dviguje stroškovne cene in se vgrajuje v končne cene potrošnih dobrin. Inflacijski proces je torej sprožen, inflacijska pričakovanja že delujejo. Očitno so deflacijski recesijski padec hitro zaustavili siloviti in koordinirani ukrepi fiskalne in monetarne politike, kakršnih ekonomska zgodovina ne pozna. In zdelo se je, da je z njimi povezan tudi hiter konjunkturni odboj, zato naj bi bila sedanja inflacija začasna, prehodna in obvladljiva. Inflacijske razmere naj bi se leta 2022 normalizirale, tako vsaj napovedujejo vse relevantne mednarodne in nacionalne institucije. Za nameček sedanjo inflacijo pogosto povezujejo z dinamiko zdravstvene krize. Tudi tu je cepljenje nekakšno protiinflacijsko zdravilo, ker blaži krizo in z njo rast cen. Ta refleksni odgovor vodilnih elit je gola politična diskreditacija ekonomije. Razkriva, kako je covid-19 fantastično združil ekonomski neoliberalni totalitarizem in politični avtokratski centralizem. Sedanja inflacija je zgolj ogledalo in družbena cena teh sprememb.

Ni naključje, da inflacijo za zdaj zgolj opazujemo, da ni nobenih razmislekov, kako jo pametno obvladovati. Zadostujeta mimikrija in širjenje vere, da gre za sektorske in ne sistemske spremembe, da je začasna in ne dolgoročna. Toda vse bolj je jasno, da so njeni vzvodi sistemski in dolgoročni, zato se inflacijska negotovost povečuje, številna politično-ekonomska tveganja pa tudi. Pandemija je postregla s tržnimi šoki, sektorskimi neravnotežji, globalnim razpadanjem ponudbenih verig vrednosti. Tako se je zaustavil globalni pretok blaga in storitev, težave so s surovinami, delovno silo in polproizvodi. Toda težave so širše in globlje, usodna inflacijska sidra so povezana z dolgoročno naravo sedanje krize globalnega neoliberalnega kapitalizma. Poganjajo jih podnebne in demografske spremembe, pa velika energetska transformacija in globalni geostrateški trk velesil. Zmeda in nemoč sedanjih ekonomskih in razvojnih politik je zgolj vrh te ledene gore. Toda pojdimo po vrsti.

Podnebne spremembe in dejansko globalno segrevanje otežujejo pridelavo hrane in omejujejo življenjske razmere ljudi, zato cene hrane in nepremičnin rastejo, z njimi pa pritisk na stroške, predvsem plače. Podobne posledice prinašajo demografska tranzicija in migracije, ki oblikujejo globalni trg dela. Pomanjkanje delovne sile v razvitem svetu in revščina na globalni periferiji sveta sta del teh sprememb, zlasti zaradi paničnega omejevanja nujnih migracijskih tokov. Oboje stopnjuje neravnotežja in inflacijske pritiske. Prehod na brezogljično družbo temelji na energetski trilemi (pravočasnost tranzicije, energetska stabilnost, alternativni viri), vsega hkrati ni mogoče doseči. To povečuje dolgoročne ekološke in investicijske stroške, sedanja inflacija na energetskem trgu razkriva probleme usodne tranzicije sedanje ogljične industrije. Tu je tudi globalni geostrateški spopad za svetovno prevlado med ZDA in Kitajsko. Inflacija je bila stara spremljevalka hladne vojne po drugi svetovni vojni in tudi tokrat bo podobno. In ne nazadnje, sedanja fiskalna dominacija nad monetarno politiko spominja na »zlato« inflacijsko obdobje v šestdesetih in sedemdesetih letih. Veliki primanjkljaji in zadolževanja, ogromne fiskalne in monetarne spodbude za razvojno zeleno tehnološko transformacijo povečujejo tveganja in dvigujejo dolgoročna inflacijska pričakovanja. Ko seštejemo energetske cenovne šoke, pritiske na plače in fiskalno dominacijo, stopamo v znani svet inflacijskih sprememb. Inflacijska zgodovina začenja leta 2021 novo poglavje.

Inflacija naj bi bila po Friedmanovem prepričanju povsod in predvsem monetarni pojav, zato jo krotijo zgolj odločitve centralnih bank. Seveda to le delno drži. Inflacija ima veliko ekonomskih vzvodov, obvladovanje pa je predvsem politična zgodba. Slovenija ponuja dober dokaz. O inflaciji smo zadnjič resno govorili zgodaj spomladi leta 2008, na koncu prvega mandata Janševe vlade. Trgovinska zbornica (TZS) je podobno kot danes GZS predlagala ukrepe, tedaj zamrznitev cen in znižanje DDV, danes so v modi subvencije industriji in vavčerji za gospodinjstva. Inflacijski pritiski so bili tedaj bolj notranji kot zunanji, toda vzpon endogene inflacije nas šele čaka. Inflacija je tu posledica ekonomskega kaosa in politične nesposobnosti. Oboje je očiten patent Janševih vlad.

Spoprijem vlad in centralnih bank z inflacijo postaja ključ drugih sprememb. Inflacija deluje kot ekonomska epidemija, zato vzbuja hkrati strah in nemoč. Zagotovo stopamo v inflacijsko desetletje, izstop pa je negotov. Inflacija je cena novega totalitarizma.