Tri barve: Zelena

Vlado Miheljak

17. 12. 2021  |  Mladina 50  |  Dva leva

»Julie Vignon: Zakaj jočete?
Služkinja: Ker vi ne.«
— Dialog iz filma Krzysztofa Kieślowskega Tri barve: Modra

»Kakor vidite, obedve nevarnosti, tako ’leva’ kakor tudi desna, obadva odklona od leninske linije, tako desni kakor tudi ’levi’, vodita k enemu in istemu rezultatu, čeprav z različnih strani. Katera od teh nevarnosti je hujša? Mislim, da sta obe hujši ... to se pravi, da je treba gledati naprej, ne pa nazaj, če se nočeš zmotiti v politiki.«
— J. V. Stalin: Vprašanja leninizma (1939/1948)

»Uroš Macerl: Mi pa s prihodom Vesne odpiramo nov politični prostor za ljudi, ki gledajo naprej, gledajo v prihodnost in manj gledajo nazaj.
Urša Zgojznik: Mi nimamo težav, če je več zelenih strank. Pravzaprav nam je to všeč. To pomeni, da zelene teme dvigujemo visoko na političnem parketu. Se pravi, v politične programe, v diskurz, v debate. Torej najboljše je več zelenih. To pomeni samo, da smo na pravi poti.
Marcel Štefančič: Kdo vam je bliže, L(l)evica ali Janševa SDS?
Urša Zgojznik: Še enkrat. Okoljska politika nima barve. Kakorkoli to deluje kot floskula, ampak mi se moramo pogovarjati z vsemi.
Marcel Štefančič: Vi pravite ne levo ne desno. Ali je mogoče imeti sredinsko zeleno politiko?
Urša Zgojznik: Jaz mislim, da mi moramo preseči to ... že od prvega dne dobivamo vprašanja ali smo levi ali desni ... Zakaj ne bi enkrat tega razumeli: mi želimo politiko prihodnosti.«
— Soustanovitelja okoljske stranke Vesna v Studiu City (TVS, 13. 12. 2021)

Kot zakleto! Z zelenimi strankami politična Slovenija res nima sreče. Čeprav sta potencial in afiniteta volilnega telesa do zelene politike in tudi zelene stranke nesporna. Davnega 9. decembra 1988, torej še preden je bil vzpostavljen večstrankarski sistem in preden so se zametki strank sploh pojavili, je Mladina, kot tolikokrat prej, opravila pionirsko delo in objavila sondažo strankarskih preferenc v takrat še razmeroma zabetoniranem enopartijskem sistemu, ki pa je že imel nekaj vidnih razpok. Anketa je odmevala tudi zunaj meja Slovenije, a predvsem zaradi provokativne ugotovitve, da takratna vodilna politična sila ZKS nima večinske podpore. V takratnem »Mladininem parlamentu« so anketiranci, v času, ko še niso bili obremenjeni s konkretnimi imeni, vezanimi na posamezne stranke, največ glasov (35 odstotkov) podelili socialdemokratom/socialistom, krščanskim demokratom 25 odstotkov, liberalcem (takrat razumljenim kot stranki kapitala in delodajalcev) 7,7 odstotka, komunistom 9,4 odstotka in zelenim kar 19 odstotkov. Torej, to je pokazalo na preference onkraj izkušenj z akterji. No, hitro po tistem se je vzpostavil tekmovalni večstrankarski sistem. In eno večjih razočaranj so bili po solidnem rezultatu na prvih parlamentarnih volitvah prav Zeleni, ki so hitro pokazali shizofreno politiko.

Vane Gošnik, ki je v rekordnem času prehodil pot od Cheja Guevare do Janeza Janše, pooseblja to shizofrenijo. Njegov največji okoljski dosežek je bil izbris Tita iz krajevnega imena šaleške metropole. Stranka pa je dosegla svoj klimaks, ko jo je prevzel nekdanji Janšev mladi gardist Andrej Čuš, čigar zelene projekte je zaznamoval predvsem protibegunski aktivizem na Štajerskem (Črni les itd.). A bila so (so še vedno?) tudi druga zelena čudesa. Denimo Stranka zelenih dejanj (Zdej) Jureta Lebana. Posebno pomembno poglavje v razvoju zelene teoretske misli in akcije pa je gotovo stranka Zelena dežela (ZaDa), ki jo menda vodi nekdanji znotrajpartijski aparatčik, ki je po poosamosvojitveni odisejadi med strankarskimi čermi pristal v strastnem neoliberalnem razmerju. Sedaj verjetno poskuša teoretsko osmisliti naravno vez med neoliberalnim in zelenim konceptom razvoja dežele. Vsekakor inovativno.

Ko je bila po vseh peripetijah naznanjena stranka Vesna, sem si rekel: končno! Vendarle vračanje k ekološkim koreninam. Navsezadnje so stranko napovedovali civilnodružbeniki, ki so imeli v svojem aktivističnem CV-ju vidne dosežke »na terenu«. Ki so, ne nazadnje, na zadnjem referendumu peljali ministra Vizjaka žejnega čez vodo. To bo to, sem si rekel. Zato me je začudilo, ko je Nika Kovač izrazila skepso in zadržanost. A me je čudenje minilo, ko sta prišla v ponedeljek v Studio City vodilna protagonista nove stranke z lepim imenom. V kratkem času sta natrosila toliko neumnosti, bizarnosti, protislovij, demagoških floskul, kot jih v političnem diskurzu redko zaslediš; pravi koncentrat, kot juha, stisnjena v argokocko. Najprej povesta, kaj so prioritete stranke, ki sicer spadajo v standardni besednjak evropskih zelenih, potem pa začneta s floskulami, kot so: nismo ne levi ne desni, ne ozirajmo se po preteklosti, ampak glejmo v prihodnost, pogovarjamo se z vsemi. Torej tudi s SDS. Kot če bi se bili nemški zeleni pripravljeni pogovarjati z Afd ali da bi na vprašanje o preteklosti, fašizmu-antifašizmu, odgovorili, da oni ne gledajo nazaj, ampak le naprej. Banalno, kot da bi oziroma smo poslušali Aleksandro Pivec ob prevzemu DeSUS. Ne rečem, da imajo ustanovitelji Vesne skriti načrt, zle namere, da so zavestni podtaknjenci, ki imajo nalogo, da razpršijo in oslabijo levo alternativo janšizmu. A dejanski učinki takšnega koncepta so enaki.

Žal je zato treba glasno ugotoviti, da je koncept »sredinske« zelene stranke Vesna predvsem koncept sredinca, torej še enega zelenega natega. In še enega natega v inflaciji novih sredinskih strank.

Hja, po kultni slovenski romantični komediji Vesna in njenem nadaljevanju, znanem tudi kot Vesna 2, je tretja Vesna slej ko prej politična groteska.

Zatorej: ne čakaj pomladi, ne čakaj na maj ... Pozabi Vesno.