Davki

dr. Bogomir Kovač

17. 12. 2021  |  Mladina 50  |  Ekonomija

Davčne reforme so stalnica nestalnih slovenskih vladnih garnitur. Politiki vseh barv so globoko prepričani, da je davčni sistem neustrezen, da sprememba davkov prinaša politično zmago. Tudi Janševa vlada nekaj mesecev pred volitvami hiti s sprejemanjem svoje mini davčne reforme, z noveliranjem treh davčnih zakonov v letu 2022. Sprememb ni veliko, gre za razbremenitev dohodnine, manj bo obdavčen kapital, nekaj je tudi administrativnih poenostavitev. Dejansko pa so spodbude za resno davčno reformo na ravni EU in korporativnega sveta tudi v okviru G-20 večje kot kadarkoli. Davčne reforme tod začenjajo spreminjati neoliberalno ideologijo. Janševa vlada je te cilje zgrešila. Davčne spremembe poglabljajo fiskalna neravnotežja, nimajo ekološke razvojne poante, koristijo predvsem bogatim. Ne omogočajo niti razvojnih prebojev niti socialne pravičnosti. So torej ne tič ne miš v biotski raznovrstnosti Janševih političnih Butal.

Davčni sistem in politika sta eno najzahtevnejših ekonomskih področij. Davki vplivajo na gospodarsko rast in poslovno konkurenčnost, pa tudi na socialno varnost in blaginjo ljudi. Veljajo za gonilo ekonomskega napredka, toda tudi političnih zablod. Od nekdaj so predmet političnih manipulacij, ker se z njimi financirajo oblastne elite. Banalna trditev, da so davki in smrt edina stalnica življenja, tiči globoko v zgodovinski zavesti ljudi, podobno kot njihova strast do davčnih utaj. Magna carta, Velika listina svoboščin, je bila leta 1225 spočeta kot odgovor na prisilno obdavčevanje, tudi plemiške strahopetnosti v angleških vojnah s Francijo. Deželi Kranjska in Koroška sta bili že v času davčnih reform Marije Terezije in Jožefa II. daleč najslabši plačnici davkov v habsburški monarhiji. Levstikov silak Martin Krpan, naš ljudski junak, je uspešen tihotapec in utajevalec davkov. Zgodovina davkov je večna zgodba politične prisile in ekonomske iznajdljivosti.

V zadnjih letih je na pohodu globalna davčna revolucija. Več kot 130 držav je pod okriljem OECD sredi leta 2021 doseglo soglasje o globalni prenovi neposrednih korporativnih davkov. V poslovnem svetu je zadrega dvojna. Davčni sistemi so domena nacionalnih držav, biznis korporacij pa je kompleksen in mednaroden. Proizvodne verige in prodajne mreže so v različnih državah, velike korporacije pa računovodsko delijo in selijo dohodke in dobičke v davčno najugodnejše države. Neoliberalizem stavi na davčno konkurenco med državami, kjer je optimizacija davkov dovoljena praksa davčnega izogibanja. Na svetovni ravni se vsako leto preliva več kot 5000 milijard neobdavčenih dohodkov. Neobdavčeni so globalni finančni tokovi in digitalni biznis, pa tudi skupno breme onesnaževanja planeta. Štirideset let je ekonomski neoliberalizem vztrajal pri dogmi, da nizki davki spodbujajo podjetništvo in gospodarsko rast, potrošnjo in blaginjo. Slovita Lafferjeva krivulja je učbeniška prevara, ekonomika ponudbe z nizkimi davki pa razvojna utvara. Renesansa keynesijanske ekonomike povpraševanja gradi na davčni pravičnosti, spodbujanju javnih investicij in večjem obdavčenju. Dogovor o globalnem davčnem okviru poskuša spodbuditi plačevanje davkov za velike korporacije in bogataše. To je začetek bolj transparentne in pravičnejše obdavčitve svetovnega kapitala. Smo pred prelomno točko transformacije sodobnega kapitalizma.

Davčna agenda EU je del teh sprememb. Fiskalna unija vsebuje sedaj tudi skupni davčni okvir (BEFIT), ki naj bi začel veljati leta 2023. V EU vlada danes popolna davčna decentralizacija, kaos davčnih sistemov članic dviguje transakcijske stroške enotnega trga in poslovanja podjetij. Večina proračunskih dohodkov članic izhaja iz obdavčenja dela, DDV obsega 15 odstotkov, ostali davki štejejo tretjino. Megatrendi na področju digitalne transformacije in podnebnih sprememb, pa tudi trga dela zaradi starajoče se družbe, zahtevajo drugačen davčni okvir.

Gre za nižje obdavčitve dela, tudi DDV in višjo obdavčitev finančnega in digitalnega biznisa, ekoloških bremen razogljičenja, pa tudi podjetniških dobičkov in premoženja ljudi. EU načrtuje in pričakuje od leta 2020 bolj ambiciozne in bolj koordinirane davčne reforme članic. Enotno davčno okolje in nova davčna pravila za 21. stoletje postajajo pomembno vodilo fiskalnih sprememb v EU. In kako se nato odziva Slovenija?

Pet zadnjih vlad in finančnih ministrov je začelo delne davčne reforme. Toda nihče ni presegel meja partikularnega davčnega prestrukturiranja brez prave vizije sprememb in prebojev (premoženjski davki). Slovenija potrebuje celovito, javnofinančno nevtralno davčno reformo. Sedanji predlogi Janševe vlade stopnjujejo stare davčne neumnosti. Fiskalno razbremenjuje proračun v obdobju izjemnih proračunskih primanjkljajev, davčne olajšave koristijo predvsem bogatim in povečujejo sterilno varčevanje, nižje obdavčenje ne prinaša višje rasti. Nikjer ni sistemskih sprememb, ni odgovorov na staranje prebivalstva, na spodbujanje trajnostno naravnanih investicij, na večjo vlogo neposrednih davkov. Potrebujemo reforme trga dela in pomembnih družbenih podsistemov, od pokojninskega do zdravstvenega zavarovanja. Davčne olajšave za investicije v digitalni in zeleni prehod so smešnica, splošna dohodninska olajšava brez drugih sprememb ne prinaša rešitev. Razbremenitve zasebnega sektorja ne pomenijo krepitve javnega, vodijo v privatizacijo in nepotrebno podružbljanje javnih sistemov. Skratka, utrjujemo davčni neoliberalizem, ko ga drugi opuščajo.

Od Janševih vlad ni mogoče pričakovati naprednih reform, zgolj nerazumne predloge. Slabi davčni popravki so med drugim pokopali LDS leta 2004 in SDS leta 2008. Stara naveza Šircelj-Simič ponuja prijazno obdavčenje, ne pa fiskalno vzdržne države. Nižji davki danes so zgolj napoved jutrišnjih povišanj. Morda pa nas jutri reši dodatna obdavčitev večnih političnih prdcev.