Grega Repovž

23. 12. 2021  |  Mladina 51  |  Uvodnik

Zrela družba

Čeprav se ves čas vrstijo kritike in obsojanje slovenske družbe v zvezi z njeno kooperativnostjo v boju zoper epidemijo, je treba kljub temu splošnemu negativizmu, delno upravičenemu, poudariti: glede na to, kako slabo je šlo Sloveniji, kako nam je tudi v četrtem valu epidemije uspelo gladko podreti vse rekorde in ostati na evropskem vrhu po okužbah v tem valu, se je prebivalstvo po eskalaciji razmer odzvalo odgovorno in dejansko samo, v odsotnosti ukrepov oblasti – Janša na epidemijo gleda zgolj še skozi volilna očala –, vsaj delno prelomilo ta val. To mislimo z vso resnostjo: javnost se je odzvala, ko je postalo kritično. Delež necepljenih sicer ostaja velik, slabo nam gre pri razdeljevanju tretjega odmerka cepiva – a razmeroma hiter prelom četrtega vala je pokazal višjo stopnjo solidarnosti in odgovornosti ljudi v Sloveniji, kot smo jo videli doslej.

Ko so se v nekem trenutku bolnišnice zapolnile in je pritisk na zdravnike in zdravstveno osebje postal prehud, vlada pa ni ustavila javnega življenja in ni spodbujala dela od doma, je bilo vse skupaj v rokah prebivalstva. In to, čeprav izčrpano, naveličano, tako kot ves svet, je stvari vzelo nase, zmanjšanje števila okužb pa je pokazalo, da javnost bije bitko zoper epidemijo. V razmerah, v katerih je bilo prebivalstvo prepuščeno samo sebi in lastni odgovornosti do družbe, je to velik dosežek. Pri manj okužbah so vlade držav okoli nas boj zoper virus in s tem jezo zaradi ukrepov prevzemale nase, v Sloveniji pa je vlada zapirala zgolj nesrečne božične stojnice na prostem.

A opisana zmaga prebivalstva v četrtem valu kaže tudi, da je ta družba bolj zrela, kot so ji pripravljeni priznati politiki in dušebrižniki. Veliko ljudi je umrlo, veliko jih je hudo zbolelo, toda družba se je odzvala na epidemiološko sliko, se sama ustavila in s tem ustavila rast okužb. Da, delež cepljenih je premajhen, da bi s tem ustavljali napredovanje virusa. Toda to smo vedeli že julija. Vedela je tudi vlada, vendar tega dejstva ni bila pripravljena sprejeti in se glede na to pripraviti na jesen. Žal.

Zdaj so pred nami prazniki, december je bil bolj ko ne ušiv, letos nam ni uspelo ustvariti vsaj delnega optimizma, ki nam ga je uspelo malce zaživeti v tem času lani. Pred nami je že nov val, dejansko je že tukaj, le podatki ga še ne izkazujejo, ni le nov val, nov je tudi sev. Ne razumemo ga še, strokovnjaki velik del zgolj sklepajo, ne vemo, kako zahrbten je, kaj bo naredil med starejšim prebivalstvom, kakšen je do otrok, vemo le, da prebija cepilni zid, cepljeni sicer ne zbolevajo tako hudo, pa vendar veliko pogosteje. Nič dobrega ni, prehitro je prišel ta val, spet nov val, ni nam dal niti tistih nekaj tednov privida normalnosti, ki smo ga dobili vsakič doslej med valovi. Težko je še enkrat znova ostati previden, se držati pravil in upoštevati zakonitosti epidemije, vsi pri tem točno vemo, kako gredo stvari, kako se obrnejo številke, kako najprej začne naraščati število okužb, nato hospitalizacij, nato število oseb na intenzivni negi, nato število mrtvih. Tudi nov sev nas ne more več presenetiti, čeprav je drugačen, nismo več tako prestrašeni, vemo pa, kdaj gre zares.

Vemo tudi, da so družbe prišle do nekih meja zmožnosti odzivanja. Vemo, da z nasiljem nad družbo ne ustavimo epidemije, to se je zgodilo v prvem valu, delno še v drugem, zdaj je vse, kar ustavlja epidemijo, splošno razumevanje, v kateri fazi smo, kaj se dogaja, kako se odzvati, kdaj se moramo ustaviti, kdaj je res konec sproščenosti. Dramatiziranje ne pomaga več, gre zgolj še za racionalno ravnanje skupnosti. Epidemija je postala konec leta 2021 del našega življenja, del naše normalnosti. Otroci, ki so se rodili v njej, so vmes že shodili in začeli govoriti, so že majhni človečki. Drugega življenja kot v epidemiji ne poznajo.

A konec leta so obeti kljub omikronu še kar dobri. Razpolagamo z novim, klasičnim cepivom, ki bo morda sprejemljivo za tiste, ki so nova tehno cepiva v strahu doslej zavračali. Razpolagamo že s prvimi zdravili za samo bolezen, ki ustavijo njen napredek po okužbi, to je zlasti pomembno, ker imamo velik delež necepljenih, ki vztrajajo, da se ne bodo cepili. Vse več je takšnih zdravil, prihajajo še nova. To je pomembno, je obet, da bo covid morda že kmalu le še zelo zoprna in pogosta bolezen, ne bo pa več tako smrten. In še nekaj: prebili smo se že skozi dobršen del zime.

Peti val, omikronov val je tukaj. Četrti val nam je uspelo zlomiti dovolj hitro, ker je družba razumela, kaj se dogaja, sprejela, da lahko le solidarno vedenje ustavi napredovanje okužb. To bo ostalo v nas, to smo zdaj prevzeli. Verjetno bo ta val še hujši, okužbe se širijo še hitreje. A zdaj že razumemo njegove zakonitosti. Postali smo zrela epidemijska družba, toda zato nam ni bistveno lažje.