Novi sev: sredina

Vlado Miheljak

23. 12. 2021  |  Mladina 51  |  Dva leva

»... Nisem v kontaktu z nobeno stranko, ne na levi in ne na desni, saj je obstoječa strankokracija eden glavnih problemov Slovenije. Upam, da se bodo civilna gibanja povezala prek skupne platforme, tako je mogoče ustvariti široko gibanje, ki bo imelo za cilj spremembe politične kulture v Sloveniji. Da bomo lahko živeli v normalni državi, ki bo imela normalno politiko.« »
… Tiha večina, ki se danes politiki izogiba, ima v resnici največjo moč, ta je najbolj politično zatirana. Naš namen je, da jih osvestimo, da to moč, ki jo imajo, vzamejo v svoje roke in se odločijo, ali želijo živeti v državi, ki ni svobodna, ali v državi, ki je normalna.«
— Izbor izjav bivšega in bodočega politika Roberta Goloba, ki izpričujejo, da bo moral pred dokončno vrnitvijo v politiko še nekoliko obnoviti osnove parlamentarizma

Kako spraviti kompleksni družbeni trenutek v definicijo. Težko. A včasih se posreči. Lenin je na vseruskem partijskem kongresu (22. 12. 1920) družbeno in državno perspektivo definiral s krilatico, da je komunizem sovjetska oblast plus elektrifikacija države. Janša, nekdanji partijski gardist, se tega gotovo spomni. Ugotovil je, da če še tako uspešno vzpostavi janšistično oblast, mora vseeno imeti nadzor tudi nad distribucijo idej in energije. Tako ni grobo posegel samo v sfero ključnih medijev, ampak celo dobesedno v distribucijo elektrike. In s tem ustvaril Goloba. Golob ne bi bil vstopil (nazaj) v politiko, če bi ga Janša pustil pri miru. Že zgolj napovedani vstop pa je povzročil tektonske premike v razmerju celotne palete strank in tudi v sami opoziciji. Zato očitna rezerviranost strank Kula do napovedanega Golobovega vstopa na politično sceno. A akterji nesojene koalicije Kul niso dojeli, da jim je ne le sobivanje, ampak sodelovanje z Golobom usojeno. Podobne težave ima Golob. Ne skriva previdnega odnosa, skoraj distance do štirih strank Kula. Toda tudi njegova perspektiva je usodno povezana s koalicijo Kul. V normalnih časih, v normalnih spopadih bi vsaj med koncepti, kakršne najbrž (za zdaj bolj ko ne ugibamo na podlagi posameznih izjav) zagovarja Golob, in koncepti Levice – pa verjetno tudi SD – bila jasna pozicija hladne vojne. Golob pač ni levičar. A vsekakor ni desničar; vsaj ne v smislu sedanje politične prakse obstoječe oblasti. Brez dvoma potencialni udeleženci potencialne antijanšistične fronte nimajo veliko skupnega. Imajo pa vsaj eno skupno točko – janšizem. In zdaj se morajo ne le stranke Kula, ampak tudi Golob odločiti, ali je janšizem takšnem problem, da so se pripravljeni vsaj do neke stopnje odreči siceršnji kompeticiji.

Kako naj deluje potencialno antijanšistična koalicija? Vsekakor tako, da bo treba abstrahirati sicer precejšnje razlike, da bi dosegli osnovni cilj. V tem pogledu bodo te volitve izjemne, vsaj delno nekompetitivne. Kot antifašistična koalicija med drugo svetovno vojno. Tudi Stalin, Churchill in Roosevelt niso bili kompatibilni, a so zavezništvo zreducirali na en sam cilj. In je vzdržalo do velike zmage.

V Golobu ne vidim nikakršnega mesije. Daleč od tega. Navsezadnje sem prestar, da bi se kar »na suho« navduševal in veroval. In tudi roke v ogenj ne dajem za nikogar v politiki, ker slabo prenašam opekline. Poznam pa nekoliko javnomnenjski utrip dežele in psihologijo volilnega telesa, zato vem, da bi v realni ponudbi kandidatov samo Golob po tako imenovani mandatarski kompetenci zares prepričljivo presegel Janšo. In dodatno animiral volilno telo. A po drugi strani je Golobova teza o tihi večini, ki se (za zdaj) politiki izogiba, iluzija. Večji del »tihe večine« se ne da zvabiti na volišča. Niti Golob ga ne more. Tudi ideja o skupni platformi civilnih gibanj onkraj strankokracije, ob njegovem hkratnem načelnem zavračanju populizma, je iluzija.

Golob je lahko ovinek mimo težave, ki se ji reče Janša ... Toda za zdaj je to zgolj možnost. Veliko modrosti vseh deležnikov opozicije bo potrebne, da se to uresniči. Najlažje bi bilo, če bi se Šarec in Bratuškova, preden začneta presihati, usedla z Golobom in predlagala združitev ali vsaj predvolilno skupno listo. Toda za to je treba precej odrekanja. Ki ga Šarec in Bratuškova verjetno nista zmožna. Čeprav bi takšna »združena lista« na volitvah skoraj zagotovo zavzela prvo mesto. Kar sploh ni brez pomena. Ker lahko pričakujemo, da tudi če bo skupna levosredinska opozicijska formacija občutno močnejša, bo Janša, če bi samostojno nagovoril največ volivcev, imel težave s prenosom oblasti. Namreč, po eni strani bo po trumpovsko oporekal volilnemu izidu. Po drugi strani pa bo skušal z zavlačevanjem razbiti protijanševsko fronto.

Goloba nihče ne more prisiliti, da bi hlinil levičarja. To za dosego skupnega cilja na aprilskih volitvah niti ni pomembno. Bo pa moral vseeno razgrniti svoje poglede na javno šolstvo, javno zdravstvo, davčno politiko države ... Njegova antiideološka ali celo transideološka drža je (samo)zavajanje.

Janša je ključna skupna programska točka, vendar ne zadostna. Končni volilni izid bo tokrat še bolj kot sicer odvisen tudi od volilne udeležbe. Če bo ta nizka, lahko Janša ohrani oblast. In poraženci lahko spet hitro postanejo kolaboranti. Znova se bo našel kakšen zorčič, ki bo, kajpak za dobro Slovenije, (še enkrat) šel v koalicijo z Janšo.

Če ne bi dvomil o modrosti akterjev, bi bil optimističen. Tako pa sem zmeren pesimist. No, vseeno upam, da mi ne bo treba že 25. aprila napisati kolumne z naslovom Let mrtve ptice in da mi prihodnjega božiča brez mojega privoljenja ne bo spet na osebni naslov voščil pogan JJ.