Ogorčenje mišljenja s svojo glavo

Bernard Nežmah

23. 12. 2021  |  Mladina 51  |  Pamflet

Slabo leto nazaj je še med preštevanjem glasov na ameriških volitvah premier Janez Janša objavil tvit, v katerem je čestital Trumpovim republikancem za zmago. Ker je bil načelen v tej drži, potem tudi ni poslal premierske čestitke novemu predsedniku Joeju Bidnu. Njegov najhujši kiks v zunanji politiki, ki so ga osrednji slovenski mediji potem pospremili, da je s tem nakopal zamero ZDA do Slovenije in torej škodoval svoji državi.

Pred dnevi so nam teve posnetki prinašali gostoljubni sprejem Janševega zunanjega ministra Anžeta Logarja v Beli hiši. Še več, ZDA podpirajo slovensko kandidaturo za nestalno članico varnostnega sveta Združenih narodov. Ergo, drobne zamere niso večne, politična pragmatičnost je pač nad njimi. Dogodek, ki očitno pomeni znak uspešnosti aktualne slovenske zunanje politike. Toda v medijih stvari niso enostavne, belo lahko v hipu postane sivo. Osrednji časnik Delo je namreč novico pospremil z naslovom Slovenija ameriški adut proti Belorusiji. Od kod ta niansa? Članek se sklicuje na uradno belorusko izjavo, po kateri ZDA niso našle nobene voljne države, ki bi konkurirala beloruski kandidaturi v ZN, zato jim je preostala le podredljiva Slovenija. In članek se na notranjih straneh nadaljuje pod naslovom Slovenija voljno v novo kandidaturo. Stvari so postavljene na glavo: vlada je kot voljna cipica, ki se odziva na migljaj velikaša.

Časopis je tu preobrnil celo svojo tradicionalno držo. Medtem ko so doslej izjave Aleksandra Lukašenka in njegovega aparata o beguncih, o nasilni opoziciji, o čemerkoli že, prikazovali kot zglede laži in potvarjanj, je beloruski pogled v zadevi Janševe zunanje politike tokrat glavni fundament članka.

To optiko poročanja o politiki, bi lahko opisali kot sistematični antijanšizem. Princip, ko vsako potezo interpretiraš kot še en dokaz za obstoj zavržnega negativca, pa naj si bo njegova avtoritarnost ali pa klečeplazenje.

Predsednik vlade, ki je znan po pikrih tvitih, je za čuda napisal prijazno pismo, ki ga je poslal odraslim državljanom. V njem izpostavlja skupnega nasprotnika covid-19, se zahvaljuje cepljenim in je očetovsko razumevajoč tudi do anticepilcev, ki jih blagohotno napeljuje k premisleku, da bi vseeno spremenili svoje stališče. In rezultat? Poskočilo je društvo 8. marec, od kod premieru pravica do vpogleda v naslove državljanov, še bolj pa informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik, ki je pred kamerami zgroženo bleda razkrila pisemski delikt, zaradi katerega bo uvedla postopek zoper vlado, saj da so jo državljani klicali ogorčeni nad Janševim pismom.

Dobrohotno pisemce je med delom ljudstva sprožilo takšno mero ogorčenja, kot je ni 50-odstotna podražitev mestnih parkirnin v Ljubljani. Če se ti znajde v nabiralniku pismo politika, ki ga ne maraš, te bo desetkrat bolj razkurilo, kot če boš od novega leta naprej vsakič plačeval za pol višji parkirni račun!??? Še huje, ogorčeni protislovja sploh ne opazijo.

Tema, o kateri je Miha Mazzini za Siol.net napisal lucidni članek, v katerem je izpostavil novo zaklinjanje: zdaj bom pa začel misliti s svojo glavo, kot primer pa navedel pisanje gospe z magisterijem. In se je seveda čudil, kako je šele po 20 letih šolanja prvič pomislila, da bi uporabljala svojo pamet.

Da bi ne ironizirali slehernikov, pomislimo, ali mediji uporabljajo mišljenje pri aktualnem poročanju o nastajajočih strankah in gibanjih? Vzemimo novonastalo ekološko Vesno in gibanje Roberta Goloba. Prvo sta ustanovila Uroš Macerl in Urša Zgojznik. Oba sta že desetletje angažirana kot voditelja Eko-Kroga in množičnih akcij Očistimo Slovenijo in predstavljata redek primer, ko lahko novih eko-strank ne ocenjujemo le po parolah, ampak po dejanjih. Ustanovitveno srečanje je dobilo kar opazne medijske zabeležke. Ki pa so bile minorne, če jih primerjamo z odmevnostjo Golobovih nastopov. Kaj je bil razlog medijske fascinacije nad njim? Mož je res odličen igralec, saj pripravi glamurne šove, zdaj v Stari elektrarni, zdaj v Kino Šiška. Drugače kot Vesna, ki gradi na političnih dejanjih svojih akterjev, je on investiral v kampanjo velike novce. Ker nastopa na gledaliških odrih, so mediji fascinirani, Dnevnik je celo naročil anketarjem javnega mnenja, naj izmerijo domet njegove še neobstoječe stranke, medtem ko mu pri Vesni to ni prišlo na misel. Pri poročanju o njem je vsebina nepomembna. Naenkrat je novi obraz, čeravno je bil podpredsednik Pozitivne Slovenije in Zavezništva Alenke Bratušek, še prej visoki funkcionar LDS. OK, to, kar šteje, je njegovo direktorovanje podjetju Gen-I. Odmislimo njegovo plačo skoraj 20 tisočakov, ki je za državno podjetje skregana s postavo. Gen-I je v veliki in všečni reklamni kampanji oglašal dvoje: poceni elektriko in vizijo, da se bomo greli na sonce. Njihova spletna stran pravi, da so sprejeli zavezo, da z januarjem 2021 prenehajo dobavljati električno energijo iz fosilnih goriv in začnejo z dobavo zgolj elektrike brez CO2. Če prevedemo: njihova elektrika ne izhaja iz plinskih in termoelektrarn. A glej vraga: Gen-I je jeseni krepko podražil elektriko, tako kot drugi distributerji, ki so jo opravičevali s skokovito rastjo cene plina. Sonce ni sklenilo, da mu pošlje račun za svoje žarke, reke niso izstavile računov za svoje pretoke, in nikjer nismo prebirali, da bi se jedrsko gorivo čez noč podražilo.

Podjetnik Golob je definitivno spreten poslovnež, a da ga mediji slikajo kot nacionalnega odrešitelja!???? Zadaj je lahko navijaštvo, razuma pač ni.