Ponudba in povpraševanje

N'toko

23. 12. 2021  |  Mladina 51  |  Žive meje

Zadnje tedne so vse domače medijske sile združile moči, da bi odgovorile na težavno vprašanje: kaj hočejo volivci? Njihove vaje v merjenju javnega mnenja so spominjale na ankete radijskih mrež, s katerimi te analizirajo priljubljenost popevk: anketirancem predvajajo kratke odlomke starih in novih hitov ter jih povprašajo za oceno. Kot po čudežu se poslušalci vedno najbolj navdušijo nad znanimi melodijami ali pa nad pesmimi, ki jih na znane melodije spominjajo. Takšno preverjanje priljubljenosti nato postane podlaga za nenehno ponavljanje istih pesmi na radiu, s čimer se njihova priljubljenost še poveča. Rezultat tega procesa je neskončno ponavljajoč se generični miks hitov in priredb iz devetdesetih let, vse pa sta izdali dve veliki svetovni založbi. In če se nad tem pritožiš, te podučijo, da smo si poslušalci to pač sami zaželeli.

Megamiks priredb iz devetdesetih očitno prevladuje tudi v politični ponudbi. Na vprašanje, kateri žanr stranke bi volili, se množice vedno znova nakurijo na zlate zvoke Drnovškove LDS. Pri izbiri politikov nas menda vodi nostalgija po čarobnih tonih Clintonovega saksofona in podobi Tonyja Blaira v družbi z bendom Oasis. »Takrat so se znali levi in desni povezovati!« Anketarji znova in znova ugotovijo, da si volivci želimo sredinsko stranko, in na te ugotovitve se je tudi letos odzvala armada starih in novih politikov, ki stavijo na isto finto: obraz, ki ga od nekod že poznate + generični liberalizem devetdesetih. Ob tem pa geslo: »Jaz sem sredinski kandidat, ki bo povezal politični prostor!« Ob sredinskih kulovcih LMŠ, SAB in SD so se tako na lestvicah nepričakovano pojavili še neobstoječi sredinski stranki Roberta Goloba in Igorja Zorčiča, pa tudi sredinski projekti bivših desničarjev Povežimo Slovenijo, Moja dežela in Konkretno. Čisto vsi javnosti obljubljajo, da bodo premostili politični razkol med levico in desnico.

Toda ali je to res tisto, kar si želijo množice? Če ljudem zavrtiš znan komad, jih bo večina seveda odgovorila, da se jim zdi v redu, vendar to ni nujno odraz kake globoke simpatije. Enako je pri politiki: če ljudi vprašaš, ali bi radi kandidata, ki bo presegel razdeljenost med levico in desnico, bodo številni nagonsko odgovorili pritrdilno, to pa ne pomeni, da so vprašanju namenili kaj resne pozornosti. Če bi vprašanje postavil drugače, bi morda odgovorili, da jih moti pretirana enotnost političnega razreda – na primer pri vprašanju odziva na epidemijo ali pri različnih infrastrukturnih projektih, kjer sodelujeta koalicija in opozicija. Če bi ljudem predstavili drugačne možnosti in drugače zastavljene probleme, bi izbirali drugačne odgovore. Nemogoče je pogledati na generični nabor tako rekoč istih sredinskih strank in skleniti, da ta dejansko odraža razpoloženje v družbi.

Po logiki ponudbe in povpraševanja bi se morala zdaj za naše glasove potegovati vsaj ena stranka, ki zavrača konstruktivno sodelovanje z vsemi obstoječimi akterji, in vsaj ena eksplicitno proticepilska stranka. Toda na predvolilnih plejlistah ni takšnih strank. Celo Stojanovićeva Resni.ca, ki je na ulice spravila več deset tisoč ljudi in nekaj mesecev okupirala domišljijo javnosti, v raziskavah javnega mnenja ni zaznana, Robert Golob, človek za katerega je 99 odstotkov ljudi prvič slišalo pred dvema tednoma, pa je že glavni kandidat za premiera. Nikakor ne gre podcenjevati želje ljudi po vrnitvi v stabilnejše čase pred epidemijo, ampak bodimo iskreni, Slovenija ni imela stabilne sredinske vlade že od leta 1997, in še tisto smo vsi sovražili!

Tako kot radijska mreža tudi politični mediji niso pasivni akter, ki zgolj meri neko vnaprej izoblikovano javno mnenje. Radio z naborom pesmi in frekventnostjo predvajanja dejavno usmerja povpraševanje po neki glasbi. Ne more sicer povsem »umetno« ustvariti hita, lahko pa manipulira z odzivi občinstva in ustvari šablono, po kateri se morajo ravnati vsi izvajalci. Nič drugače ne delujejo medijske ankete o politiki. Tako mediji že mesece pripravljajo teren za sredinskega kandidata s članki v slogu Ali je Slovenija preveč politično razdeljena? – ustvarili so problem levo-desne razdeljenosti in ga nato v objavah ponavljali, dokler ga javnost ni ponotranjila kot objektivno dejstvo. In ko je tako ustvarjeno povpraševanje po nekem profilu političnega akterja, se pojavijo ankete, ki nam ponujajo točno takšne kandidate. Ljudje v njih izberemo tisti odgovor, za katerega mislimo, da se od nas pričakuje – in seveda ne izberemo tistega, ki ga na vprašalniku ni.

Sredinskega povezovalnega kandidata očitno ne potrebujemo toliko volivci kot tisti, ki kujejo medijsko naracijo. To so tranzicijske elite, direktorji in nadzorniki velikih podjetij ter upravljavci domačega kapitala in velikih državnih sistemov. To so ljudje z največjim medijskim vplivom, ki se jim hkrati najbolj kolca po devetdesetih. Njihovih političnih bojev ne usmerjajo ideološke razlike med levico in desnico, pač pa želja po nadzoru nad velikimi investicijskimi tokovi, ki po letih krize spet preplavljajo energetsko in infrastrukturno področje. Ta čas gre bolje tistim klikam direktorjev, ki so se priklopile na lokomotivo SDS, drugim pa ne uspe več najti močnega političnega vozila, kakršno je bila LDS. Na njihovo veliko nesrečo na levi sredini ni več nobene močne stranke, ki bi jim zagotovila zmago – so zgolj naključne bande plačancev, tranzicijskih veteranov iz razpadlih strank, ki se zdaj ponujajo v najem tej ali oni interesni skupini. Nobeno javnomnenjsko mešetarjenje ne bo rešilo te težave.

Večina ljudi si zagotovo želi Janševega odhoda, pa tudi če to doseže klika bogatih lobistov v lovu na energetske in gradbene posle. A težava je predvsem v tem, da se ta klika zanaša na recept, ki ne deluje več – dokaz za to sta Janković in Cerar! Z medijsko manipulacijo so nas morda zmožni uspavati v nostalgično podoživljanje devetdesetih, morda so zmožni ustvariti tudi kak politični hit, ki nekaj tednov vlada na lestvicah. Niso pa zmožni ustvariti ničesar novega. Nimajo resničnih organizacijskih odgovorov na sodobne krize. In kar je najhuje, s praznimi obljubami o sredinskem odrešeniku tudi preprečujejo, da bi nastali naprednejši politični projekti. Ne dovolijo nam niti tega, da bi si alternativo lahko predstavljali – naš horizont želja je že vnaprej zamejen s sterilno ponudbo, ki nam jo v anketah predstavljajo kot edino mogočo.