Brez pogledov naokoli

Bernard Nežmah

30. 12. 2021  |  Mladina 52  |  Pamflet

V meteorologiji je enostavno. Po krepkem deževju vremenar opiše stanje, da je Cerkniško polje razmočeno. Ko čez leto pade podobna količina padavin, bo priobčil enako poročilo, da je Cerkniško polje razmočeno.

Delovanje slovenskih dnevnikov pri opisovanju stvarnosti pa poteka po drugačnih zakonih. Pred dnevi je parlament izvolil levji delež članov programskega in nadzornega sveta RTV SLO. Časnik Dnevnik je dogodek naslovil – Desnica si je pred iztekom mandata podvrgla RTV SLO, Delo pa v istem stilu - Zaključek desanta na RTV Slovenija. In kaj se je dogodilo v Državnem zboru? Opozicijske stranke SD, LMŠ, SAB, Levica in nepovezani poslanci so sejo obstruirale, ker njihovih predlogov za imenovanje svetnikov nacionalke niso sprejeli. Predsednik parlamenta Igor Zorčič je celo sodil, da je bilo imenovanje nezakonito, medtem ko je pravna služba istega parlamenta menila, da je potek v skladu z zakonom. Leta 2017, ko so parlamentarci prav tako volili televizijske svetnike, je takrat opozicijska SDS protestirala, da ima opozicija le 3 odstotke izbranega svetniškega članstva. Gospod Zorčič je bil takrat član koalicijske večine in ni protestiral zoper odločitev svojih.

Stranka SAB je zapustila parlamentarno zasedanje zaradi kršenja zakonodaje. Iz dvorane je odšel tudi poslanec Marko Bandelli. Leta 2013, ko je državni zbor imenoval predpredzadnjo listo svetnikov, so njega na predlog Jankovićeve PS izvolili za nadzornika nacionalke, čez čas je postal celo predsednik nadzornega sveta. Tedanja koalicija pod vodstvom Alenke Bratušek je v NS poleg njega imenovala še tri člane svoje alianse: po enega iz SD, Desusa in Državljanske liste, peti član pa je bil iz vrst SLS. Takrat so bili štirje pripadniki koalicije in eden iz vrst opozicije, enako razmerje 4 proti 1 je bilo tudi leta 2017. Vladajoči so si zagotovili 80 odstotkov svojih nadzornikov, kar nikakor ni ustrezalo razmerju sil v parlamentu. Kakšno razmerje med izbranimi je nastalo tokrat? – Trije člani so iz vrst koalicije SDS, NSi, SMC, dva pa iz vrst SNS in Desusa, ki nista člana vladajoče koalicije. Torej razmerje 3 proti 2. OK, argument proti je, da je Jelinčičeva SNS pro forma opozicijska stranka in da poslanci Desusa često podpirajo vlado, dasiravno je njihova stranka izstopila iz nje.

Toda, kako je bilo že leta 2013? Med nadzorniki ni bilo člana takrat daleč najmočnejše SDS, pač pa kandidat SLS, ki je tehtala komaj četrtinko poslanske moči SDS. Ta stranka je sicer istega leta izstopila iz Janševe vlade in omogočila začetek njenega padca. Izmed opozicijskih predstavnikov si je garnitura Bratuškove in Bandellija izvolila člana stranke, ki je bila v konfliktu z jedrom opozicije.

Natanko enako stanje je osem let pozneje. Le da leta 2013 in 2017 Dnevnik in Delo nista volitev televizijskih svetnikov opisala kot Levica si je podvrgla RTV SLO in Zaključek desanta levice na nacionalko.

Računsko sodišče je pred Božičem objavilo serijo negativnih ocen v svoji reviziji ministrstva za javno upravo, ki ga vodi Boštjan Koritnik. Reč je presenetljiva, ker je revidiralo obdobje med začetkom leta 2014 in sredino 2020, ko je zdajšnji minister komaj nastopil svoj mandat. Početje direktorja Tomaža Vesela bolj spominja na delo šefa zgodovinskega arhiva kot propulzivne nadzorstvene ustanove. Ocenjuje delo tistih ministrov in njihovih sekretarjev, ki jih že zdavnaj več ni. Tu se postavi vprašanje: zakaj ni revizije iz let 2014 in 2015 objavilo že naslednje leto? Oziroma: kolikokrat doslej je sploh obravnavalo sedemletno obdobje? Reč deluje kot politični spin proti aktualni vladi. Sploh, če upoštevamo njegovo arbitrarno odločanje, ko je presojalo nepravilnosti pri občinskem glasilu v žepni občini Žiri, medtem ko nikoli ni pretreslo vprašanj zlorabe trobila Ljubljane s strani župana Zorana Jankovića. Ta je pred dnevi sporočil, da je občina na pogajanjih za izgradnjo novega kopališča Ilirija izbrala podjetje Makro 5, dogovorjena cena pa je 50 milijonov. Kakšna procedura pa je to, ko občina najprej objavi licitacijo za graditelja, kateremu nameni 35 milijonov, na razpisu potem vsi udeleženci ponudijo izgradnjo med 60 in 70 milijoni, zato občina sprejme nov akt, v katerem v rebalansu proračuna za investicijo nameni 65 milijonov, zdaj pa pozor – občina ne objavi ponovnega razpisa glede na novo stanje stvari, ampak župan organizira barantanje, na katerem izbere izvajalca. Vprašanje za gospoda Vesela: ali ima mešetarjenje v županovi pisarni status javnega razpisa? Bog ne daj, da bi Računsko sodišče hipoma interveniralo v tako evidentni raboti, bržkone jo bo objavilo v poročilu leta 2028.

In kako se kaj odzivajo veliki mediji? POP TV se je izkazala pri razkrivanju ozadij nakupa zaščitne opreme v prvih mesecih epidemije, ki v izrednih razmerah ni tekla po klasičnih javnih razpisih, tokrat pa objavlja ljubki reklamni prispevek o načrtovani gradnji prelepe Ilirije.

V Radovljici ravnokar gradijo sodobni pokriti 50-metrski olimpijski bazen. Projekt je vreden 10 milijonov, če ga s premično streho spremenijo še v odprto poletno kopališče, jih bo stalo 15 milijonov. Radovljiški župan bi iz ljubljanske malhe 50 milijonov postavil tri pokrita olimpijska plavališča, staro Ilirijo pa ohranil kot enkratno spomeniško dediščino – old-timerja! Še vprašanje za bralstvo: ali predsednik Računskega sodišča oceni projekt, v katerem župan postavi trikrat manj plavalnih objektov, kot bi jih lahko, - korupcija?