En planet, eno človeštvo?

Janko Lorenci

30. 12. 2021  |  Mladina 52  |  Kolumna

Novo leto je, vesoljno človeštvo praznuje. Beseda človeštvo nas rada navda z vzvišenimi čustvi, včasih celo z živim občutkom pripadnosti tej množici osmih milijard bitij, takih kot mi. V realnosti pa je človeštvo nasprotje enotnosti, gmota, ki se nenehno drobi in sestavlja na novo. Diha, živi in umira izjemno različno in različno doživlja tudi skupne nadloge.

Ta čas to abstraktno-konkretno gmoto mučijo vsaj tri skupne, globalne težave: zdravstvena, begunska in okoljska kriza. Vse bolj trpinčijo nerazviti, revni svet, a vedno manj je prizaneseno tudi bogatim delom globusa. Nauk je jasen: globalne krize je mogoče reševati samo globalno. In kako ravnamo v resnici?

Epidemija se vleče v naslednje leto, virus se seli sem in tja po svetu, mutira, se izmika cepivom, ki niso čudežna, a bi lahko, enako uporabljena povsod, močno ublažila epidemijo. V bogatih državah je cepiv in zdravil v preobilju, revne zanje nimajo denarja, zato virus tam pospešeno mutira – in se vrača k neumno sebičnim bogatim. Države si tako podajajo bolezen, vendar se ne zmorejo dogovoriti niti za enoten sistem karanten, lockdownov itd. Tako prihajajo novi in novi valovi.

Iz revnega sveta v bogatega silijo tudi valovi beguncev. Eni si rešujejo življenje, drugi bežijo pred lokalnimi tirani, tretji pred vojnami, četrti hočejo preprosto bolje živeti. Naglo se množijo tudi podnebni begunci. Bogati svet se pred njimi zapira, čeprav mu primanjkuje delovne sile in se boji demografskega usihanja. Veliko beguncev na poti umre. Znašli smo se pred težko dilemo: Zahod ne more sprejeti vseh, ki bi se radi priselili (med drugim bi to povsod dvignilo na oblast domače trdorokce), bistveno bolj odprt in človečen pa bi moral biti že zaradi svojih zgodovinskih dolgov.

Prihodnost človeštva bo določala okoljska kriza. Je kriza vseh kriz, univerzalna kriza, saj se vse parcialne krize dogajajo v okolju, to pa je zaradi delovanja ljudi akutno ogroženo. Pri tej krizi je še bolj kot pri epidemiji očitno, da jo je mogoče reševati le globalno, s sodelovanjem vseh, saj je svet prepleten enako neločljivo kot glava, srce, pljuča, celice človeškega telesa.

Skratka, svet je eden in celota, mi pa ravnamo, kot da bi jih bilo sto ali kot da bi bila osnovna enota, v kateri živimo, osamljen otok. Ti otoki, države, so družbeni okvir, ki najbolj vpliva na naše življenje in s katerim se najbolj istovetimo. Občutki pripadnosti, istosti, skupnosti in vsaj zasilne solidarnosti praviloma segajo najdlje do mej države. In še v vsaki državi posebej se, povezane s konfliktnimi interesi, spopadajo parcialne identitete. To se neizbežno prenaša na meddržavno raven. Svet, ki je povrhu še izjemno različno razvit, je čustveno, interesno in dejansko strahovito razdrobljen.

Tako je bilo vedno, a svojčas je bilo ljudi manj, produkcija in potrošnja materialnih dobrin neprimerno manjši, Zemlja se je zdela velikanska, natura neizčrpna. Toda ljudje so se množili, proizvajali in trošili vedno več in ta nenehna, akumulirana rast že bistveno presega samoobnovitvene zmogljivosti planeta. S tem dramatično narašča tudi potreba po drugačnem, planetarnem čutenju in spopadanju s skupnimi, globalnimi krizami, zlasti z okoljsko, najusodnejšo. To vemo, se vedno bolj bojimo, nekaj malega migamo, toda voz s 196 državnimi kočijaži se scela ziblje naprej po starem.

Razdrobljenost spremlja velikanska inercija sistema. Starim nagonom po več in najprej jaz se je v zadnjih desetletjih pridružil neoliberalni kapitalizem in izpodrinil prejšnjega, nekako od druge vojne manj surovega. V njegovi DNK je zapisano, da zajeda družbeno večino in naturo, da ne misli na prihodnost, da sta mu sodelovanje in solidarnost tuja, egoizem pa svetinja. Trdoživ je, obvladujejo in ohranjajo ga politgospodarske elite, ki imajo od njega koristi, hkrati pa jim je uspelo, da so množice deloma ponotranjile njegove dogme. Počasi se jih otresajo, a moč je v rokah elit. Tako se nebrzdani, potratni razvoj nadaljuje, ceno zanj pa poleg neprivilegiranih delov človeštva plačuje zlasti natura, vedno bolj ranjena. Zgrešen osnovni razvojni vzorec prakticirajo tudi najbolj razviti in plemeniti.

Tako smo se znašli v antropocenu, ponosno poimenovanem po človeku: nenehno napredujemo, vladarji sveta smo – in vedno bolj ogroženi in v strahu pred prihodnostjo. Solidarnost na planetarni ravni je homeopatska, sistem ni nikjer resno načet. Zato se bodo vse velike in male krize nadaljevale, mutirale in se zaostrovale, okolje pa bo vedno bolj surovo udarjalo nazaj po vladarju. Vzemimo podnebne begunce. Zdaj je zaradi globalnega segrevanja komaj še za življenje primeren odstotek sveta. V nekaj desetletjih bo takih območij za petino planeta. Vsaka dodatna stopinja Celzija bo z domov pognala okroglo milijardo ljudi. Begunski pritisk se bo noro povečal, nobeni zidovi ga ne bodo zadržali. In tudi v najbogatejših ali najbolj oboroženih veledržavah že zdaj divjajo apokaliptični tajfuni, požari, poplave.

Nekako se bo treba skobacati, se rešiti v postkapitalizem, kakršenkoli že bo. Bližnjic mimo opustitve sedanjega sistema ni. Znanost in tehnologija sta nam v veliko pomoč, a sami ne moreta prinesti odrešitve. Tudi ne bo pomagalo še tako množično individualno optimiranje, ki se prilagaja sistemu, ta pa ostaja enak. Kapitalizem se je po šoku velike depresije in druge svetovne vojne enkrat že preuredil in zmehčal. Zdaj – pred velikim šokom okoljske krize – se bo moral še neprimerno bolj. Če si ne bomo priznali, da lahko preživimo samo solidarno in skupaj, ne pa drug proti drugemu, se bo svet spremenil v gladiatorsko areno. Luna se bo mirno vrtela naprej, a pod njo bo klanje.