Vrabec ali golob

Janko Lorenci

23. 12. 2021  |  Mladina 51  |  Kolumna

Vzorec iskanja novih obrazov se kar noče izpeti. To potrjuje tudi – za zdaj samo v anketah – meteorski vzpon Roberta Goloba v sam vrh političnih strank in osebnosti. Naš ta čas najbolj vroči in pravzaprav edini res štrleči novi obraz je v ospredje porinilo dejstvo, da ga je s položaja direktorja podjetja GEN-I odstavila oblast. Lepa ironija, če si bo Janša tako sam pomagal skopati politični grob.

Za zdaj ni jasno, v kaj se bo razvila Golobova vrnitev v politiko. A vse kaže, da bo ustanovil svojo stranko. Ankete govorijo, da mu lahko uspe. Računa lahko na lepo število še neodločenih in nihajočih volivcev, na marsikoga, ki bi volil kako stranko Kula, a je nad njo razočaran, pa tudi na zelene volivce, zlasti tiste, ki se bojijo, da bi bila Vesna pripravljena vstopiti v Janševo novo koalicijo. Najbrž bi dobil tudi nekaj glasov z desnice.

Od kod tako anketno navdušenje nad Golobom? Deloma zanj skrbi surovost janšizma na eni in medlost Kula na drugi strani. Toda Golob je tudi sam izrazita osebnost. Zgolj to, da se je v politiko vrnil šele, ko ga je Janša onemogočil v GEN-I, ne govori, da ga vodi le maščevalnost ali da je slab politični material. Je nekakšen napol novi obraz; bolj kot nekdanji, že zdavnaj pozabljeni politik je znan kot mednarodno uspešen gospodarstvenik. Je ambiciozen, je borec, to je pokazal po odstrelu s položaja, in zdaj si išče nov prostor pod soncem. Doslej mu razen visoke plače, ki pa je vprašanje z več mogočimi odgovori, niso izbrskali ničesar (a to gotovo mrzlično počnejo), kar bi načelo njegovo osebno integriteto. Zna voditi time, nagovarjati ljudi in izžareva nekaj tiste karizme, ki jo imaš ali nimaš, vendar se brez nje v politiki ne moreš povzpeti na vrh. Povprečnež gotovo ni. Ima tudi nekaj jankovićevskega maherstva, učinkovitosti, zagrizenosti. Poleg tega se jasno zaveda – in to je v naši politiki redkost – da je okolje poglavitni problem slovenske in svetovne prihodnosti.

Te stvari govorijo zanj. V marsičem pa ta lasati, morda nekoliko preveč vase zaljubljeni mož ostaja neznanka. Politično-nazorsko je liberalec, ne vemo pa, koliko je nagnjen k populizmu in prežet z neoliberalizmom, to uničevalno ideologijo. Tu ga bodo, upamo, temeljito preverili kadrovska sestava in program stranke, ko bo nastala, pa tudi soočanja z novinarji. Prav tako ne vemo, ali zna sprejemati dobronamerno kritiko, sklepati kompromise itd. Skratka, mož v marsičem ostaja golob na strehi. Vendar dvomimo, da bi sestavil docela prazno, cerarsko kvazistrankarsko lupino, kot kategorično napovedujejo nekateri komentatorji. Ali take ocene predpostavljajo, da so sedanje levosredinske stranke vitalne, polne, nasprotje lupin? Ali ni tako, da prav one s svojo medlostjo že dolgo pomagajo ohranjati janšizem pri življenju? Je ta vrabec v roki res zanesljivo boljši od goloba na strehi? Kakorkoli, če misli Golob s stranko resno, jo mora ustanoviti brez odlašanja, saj je to, če hočeš pridobiti kakovostne ljudi, zahtevno početje.

Nekaj časa se je ugibalo, da bi se lahko Golob pridružil kaki stranki Kula ali celo postal, kot nekoč Damijan in nato Erjavec, njegov skupni kandidat za premiera. Zdaj te hipotetične možnosti očitno ni več, deloma zaradi zadržanosti Kula in premierskih ambicij nekaterih voditeljev opozicijske četverice, deloma zaradi Golobove anketne uspešnosti, ki sproti veča njegove ambicije. Ko oziroma če bo ustanovil stranko, pa bo postal za članice Kula tekmec. To lahko ustvari konfliktno razmerje, kar bi najbolj koristilo Janši.

Že zato zdaj nikakor ni čas za drobno računarstvo in ozek strankarski egoizem, saj lahko še en Janšev mandat Slovenijo dokončno razsuje. Vsi členi protijanšistične fronte so hočeš nočeš zavezniki, obsojeni na sodelovanje. Goloba in Kul že zdaj druži jasno in upravičeno nasprotovanje janšizmu in politično-nazorska sorodnost, na tesno zavezništvo pa sta obsojena tudi po zmagovitih volitvah. Za njuno sodelovanje govori obojestranski interes. Golob lahko z novo stranko pogori, a pogrne lahko tudi Kul, še zlasti, če imamo pred očmi prelomni čas do volitev in po njih. Janša bo v prihodnjih mesecih divjal, zlorabljal epidemijo, dušil medije, podkupoval najrazličnejše skupine in večal kaos in zmedo, v katerih se bodo številni volivci težko znašli. Skratka, na obeh straneh obstaja negotovost pa tudi koristi od sodelovanja. Potrebujeta se.

Potencialno napetost bi bilo mogoče ublažiti tudi tako, da bi Golobova stranka postala članica Kula, premier pa v skladu z dosedanjim dogovorom tisti strankarski prvak, čigar stranka bi se odrezala najbolje. Torej morda tudi Golob.

Ponavljamo, zdaj ni čas za drobno računarstvo. Nastanek Golobove stranke, na katero še pred njenim rojstvom letijo kritike z leve in desne, lahko res razlagamo tudi kot nadaljnje drobljenje leve sredine. Toda ta čas je absolutna prednostna naloga to, da nastane močan levosredinski blok, ki bo zanesljivo preprečil, da bi Janša dobil še en mandat. Z Golobom kot samostojnim strankarskim akterjem bo ta blok močnejši, ne šibkejši, saj bo lahko z novo stranko pritegnil več volivcev.

Enako pomembno je, da leva sredina dobi nov zagon, ne pa nas zgolj vrne v staro normalnost, ki je rodila sedanjo nenormalnost. Z Golobom in Vesno, če bo ta zavrnila povezovanje z janšizmom, je zagon verjetnejši. Vsaj nekaj vitalizma in nekaj novih poudarkov lahko prineseta. Da bodo ti poudarki pravi, bo skrbel tudi pritisk civilne družbe, krepko bolj žive zaradi groženj janšizma, tako težkih, da bi morale strezniti tudi levo sredino, z Golobom in Vesno vred. Če bo na tej sceni ostalo vse po starem, bo janšizem uspeval naprej, prihajali pa bodo vedno novi novi obrazi. Ki niso v bistvu nič drugega kot obramba, včasih uspešna, včasih ne, družbe pred obrabami in zlorabami starih obrazov.