Večni trik
Evro je del politične čarovnije Evropske unije
Evro smo v EU v obliki bankovcev in kovancev začeli uporabljati pred dvajsetimi leti, 1. januarja 2002, dve leti po uveljavljanju evropske valute kot knjižnega denarja. Njegova zgodovinska pot razvoja je dolga petdeset let. Skupaj z enotnim trgom in odprtjem meja velja za tretji, toda najpomembnejši identitetni steber EU. Evro naj bi spodbudil ekonomsko konvergenco in prinesel politično integracijo EU. Po dvajsetih letih je bolj ekonomsko lepilo kot politični kapital EU. Zadnje krize je preživel zaradi političnega strahu pred razpadom EU in ne zaradi ekonomske superiornosti. Njegova institucionalna arhitektura je vseskozi šibka in problematična. V prihodnosti ga čaka spoprijem z inflacijo in visoko zadolženostjo držav, pa tudi izziv globalne digitalizacije valute. Vseh dvajset let razvoj evrskega sistema določajo krize, toda hkrati ima vse manj nasprotnikov. Velja za nepopolno, toda najbolj uporabno ekonomsko orodje ohranjanja EU. Pomeni ekonomski most in hkrati politična vrata njenega preživetja in razvoja.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Evro smo v EU v obliki bankovcev in kovancev začeli uporabljati pred dvajsetimi leti, 1. januarja 2002, dve leti po uveljavljanju evropske valute kot knjižnega denarja. Njegova zgodovinska pot razvoja je dolga petdeset let. Skupaj z enotnim trgom in odprtjem meja velja za tretji, toda najpomembnejši identitetni steber EU. Evro naj bi spodbudil ekonomsko konvergenco in prinesel politično integracijo EU. Po dvajsetih letih je bolj ekonomsko lepilo kot politični kapital EU. Zadnje krize je preživel zaradi političnega strahu pred razpadom EU in ne zaradi ekonomske superiornosti. Njegova institucionalna arhitektura je vseskozi šibka in problematična. V prihodnosti ga čaka spoprijem z inflacijo in visoko zadolženostjo držav, pa tudi izziv globalne digitalizacije valute. Vseh dvajset let razvoj evrskega sistema določajo krize, toda hkrati ima vse manj nasprotnikov. Velja za nepopolno, toda najbolj uporabno ekonomsko orodje ohranjanja EU. Pomeni ekonomski most in hkrati politična vrata njenega preživetja in razvoja.
Evro danes znotraj EU povezuje 340 milijonov ljudi v 19 državah članicah, nekaj nad 27 milijard bankovcev v obtoku pokriva okoli 1500 milijard vrednosti blaga in storitev. V dvajsetih letih je postal druga najpomembnejša svetovna valuta, takoj za dolarjem. Pokriva petino svetovnih valutnih rezerv, 40 odstotkov svetovne trgovine poteka v evrih. Evro je skratka temelj ekonomske stabilnosti in politične povezljivosti EU, sredstvo evropske internacionalizacije, ogledalo zaupanja, pa tudi solidarnosti. EU v zadnjih letih ne vzbuja posebnega spoštovanja, ljudi bolj povezuje strah pred razpadom skupnosti kot navdušenje nad njo. Toda skoraj 80 odstotkov državljanov podpira skupen denar in verjame, da je evro osrednja evropska dobrina. Sklep je presenetljiv. Evropsko politično legitimnost določa evro in ne obratno.
Evro je prehodil dolgo pot od ekonomske do monetarne unije. Nastal je na razpotju dveh nasprotnih vizij evropskih integracij, klasične liberalne in socialistične. Očetje EU, Schuman, Adenauer in Gasperi, konservativni krščanski demokrati, so izhajali iz liberalne tradicije svoboščin posameznika, zasebne lastnine in prostega trga. Suverene nacionalne države so temelj, krščanstvo in tržna družba vrednostni okvir, konkurenca pa gibalo sprememb in razvoja. Fiskalna decentralizacija in nacionalni denar sta ključ suverenosti držav, EU je zgolj njihovo krožišče. Socialistična vizija je drugačna. EU gradi od zgoraj navzdol, politična unija je temelj ekonomske, zadeva skupno urejanje denarnih in tudi fiskalnih zadev. Evropska socialna država, sodobni nadomestek krščanskega fundamentalizma, predpostavlja postopen in delen prenos nacionalnih suverenosti držav na raven EU. Zgodba z evropsko ustavo kot zametkom politične unije je končala v politično benigni Lizbonski pogodbi. Evro kot politični projekt unifikacije EU pa je obstal.
Danes evro postopoma tlakuje pot politične integracije, od Wernerjevega (1970) do Delorsovega poročila (1989) in kasneje Maastrichtske pogodbe (1992). Logika je preprosta. Skupen denar zahteva monetarno unijo, ta predpostavlja bančno in finančno, oboje ne more brez fiskalne in socialne. To pa je že politična unija, evro kot »fiat denar« na koncu zahteva politično federalizacijo EU. ZDA so zgodovinsko uspele z enotnim trgom in skupnim denarjem, podobno je storila EU in takšno taktiko ubirajo tudi Kitajska in Indija. Optimalno denarno območje mora biti dovolj veliko, da omogoča razvoj in preprečuje finančna tveganja. ZDA so potrebovale dvesto let za razvoj svojega denarnega sistema, EU desetino tega. Vsak denarni sistem lahko preživi, če zagotavlja ustrezno mero prilagodljivosti, likvidnosti in zaupanja. Evro je ta merila kljub svojim pomanjkljivostim izpolnil.
Toda finančna kriza leta 2008 je razkrila vse njegove slabosti. Dejstvo je, da je evro naravnan na povprečje razvitih, da ne prinaša enakih koristi. Tako sta od leta 2000 največ pridobili Nemčija in Nizozemska, največ pa izgubili Francija in Italija. Težava evrskega območja ni toliko v stabilnosti cen in različni konkurenčnosti, problem sta fiskalna vzdržnost držav in vloga ECB kot zadnjega reševalca zadolženih držav. Dolžniška kriza je po letu 2009 zamajala evrski sistem. ECB ni imela rešitev za nesolventnost nacionalnih centralnobančnih sistemov in propade velikih bank. Evrska arhitektura je hkrati razkrila vse slabosti EMU. Mobilnost delovne sile je bila premajhna, fiskalna integracija trivialna, bančna unija nerazvita in v oblakih. Po znameniti Draghijevi izjavi leta 2012, da bo ECB reševala evro za vsako ceno, so vse poti vodile k večji monetarni centralizaciji. Namesto prevlade špekulativnih finančnih trgov je skrb za financiranje držav prevzela ECB (PSPP). Tveganja evrskega sistema danes lajšajo nove podporne finančne institucije (ESM, SRF…). Vsi pa čakajo na nova fiskalna pravila v letu 2023.
Toda vsi finančni aranžmaji ECB in EK, s sanacijo pandemije (PEPP) vred, presegajo 3500 milijard evrov. Pravi finančni inženiring evrskega sistema šele prihaja. Nova dolžniška kriza držav je na obzorju, sistemska inflacija je pred vrati, tveganja stopnjujeta želena »zelena« in »digitalna« transformacija EU. Vedeti moramo, da je zunaj evrskega sistema osem članic EU. Tri so v čakalnici (ERM II), Danska in Švedska ne želita vanj, Poljska, Češka in Madžarska vidijo v tem del svojega političnega nasprotovanja. Evro ostaja polje političnih delitev in upanja, da jih bomo ekonomsko zopet zakrpali.
Evro je prinesel rešitev za stopnjevanje valutnih in finančnih kriz v devetdesetih letih. Pomenil je logičen nastavek EMU, bil je hkrati generator in stabilizator finančnih in ekonomskih kriz EU. Ukanil je vrsto teoretskih in ekonomskih tabujev. Denar je večen trik tržne ekonomije. Evro pa je hkrati del politične čarovnije EU.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.