Gnezdenje v javni hiši
(kronika javne televizije v tridesetletni vojni z janšizmom)
»V Sloveniji je aktivno delujočih približno 2000 novinarjev, če nekako pogledamo, je med njimi kakšnih 40 ali 50 takšnih, ki se pustijo slediti.«
— Dr. Boris Vezjak o medijskih služiteljih (Studio City, 10. 1. 2022)
»Mediji imajo najrazličnejše vzvode in možnosti, da uspešno zagotovijo in zaščitijo novinarsko avtonomijo, uredniško neodvisnost in seveda predvsem javni interes. Mislim, da je njihova dolžnost kot predstavnikov javne televizije, da to neodvisnost tudi obranijo.«
— Medijski strokovnjak dr. Marko Milosavljević (Studio City, 10. 1. 2022)
»Drugi temeljni pogoj, da mediji preživite, pa se mi zdi to, da se morate, da se moramo pritiskom upirati.«
— Starosta slovenskih novinarjev Janko Lorenci (Studio City, 10. 1. 2022)
»Poslušalec: Valentin, kako ’embedded’ si bil?
V. Areh: Nikoli nisem bil vključen, čeprav so nam obljubljali, da bodo tudi ’ostale’ novinarje vključili ...
Poslušalka: Valentin – tisto tvoje poročanje prvi dan okupacije Iraka pa ni bilo podobno novinarstvu, bolj si izpadel navijaški huligan! A ni poročanje nevtralno?
V. Areh: Nekateri hvalijo, drugi grajajo. Potrebno je oboje, kritike in pohvale.
Poslušalka: Valentin Areh – nisi me presenetil. Zaprosi za službo v eni izmed ameriških TV.«
— Sedanji v. d. direktorja javne televizije meni, da je bil v iraško vojno kljub obljubi premalo »vključen«, je pa zato namesto nagradne službe na kakšni ameriški televiziji dobil vsaj tolažilno nagrado direktorja TVS (Klepetalnica 24.ur.com, 14. 4. 2003)
Vojske nikoli niso šle na osvajalske in morilske pohode same in osamljene. Od antike prek srednjega veka vse do novodobnih vojn so jih spremljale kurbe, vlačuge, priležnice. Spolne delavke pač. Pa tudi zabavljači. Pa kurati, ki so tako ali drugače skrbeli za duhovno oskrbo. Ker logistika priložnostno skupaj zbobnanih zgodnjih vojska in pohodov ni delovala, so ne le za drobne priboljške, ampak celo za hrano in saniteto skrbeli drobni trgovčiči. Mešetarji so prodajali vsakovrstno blago, neprisilne »spolne delavke« telo, zabavljači smeh, kurati iluzijo in lažni up. Spomenik vsem vlogam po malem je v enem svojih najboljših komadov postavil Bertold Brecht. Namreč, v delu Mati Korajža in njeni otroci (1938/1939) s podnaslovom Kronika iz tridesetletne vojne je oslikal večplastno preračunljivo in plebejsko naravo marketendarice Ane Fierling, pri vojskah in vojščakih znane pod imenom mati Korajža, ki svoj kramarski voz s tremi otroki vleče v vojaškem pratežu od Švedske do Bavarske, od Poljske in Češke do Francije v času vseevropskih verskih in geostrateških vojn v začetku sedemnajstega stoletja. Brechtova mati Korajža ni visoko moralna, ne nemoralna, je preprosto amoralna, preračunljiva. Vojna, strahote, lakota, pomanjkanje, kuga, smrt, smrad teles in trupel so pač posel in priložnost malih, ušivih, garjavih ljudi. Ali kot poje v songu: Slabič, ki stežka se prebija, / se pač obriše, ko bo mir. Saj vojska je samo kupčija. / Blago je svinec, ne pa sir. Kar pomeni tudi, da prihajajoči mir ni priložnost, ampak grožnja.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
»V Sloveniji je aktivno delujočih približno 2000 novinarjev, če nekako pogledamo, je med njimi kakšnih 40 ali 50 takšnih, ki se pustijo slediti.«
— Dr. Boris Vezjak o medijskih služiteljih (Studio City, 10. 1. 2022)
»Mediji imajo najrazličnejše vzvode in možnosti, da uspešno zagotovijo in zaščitijo novinarsko avtonomijo, uredniško neodvisnost in seveda predvsem javni interes. Mislim, da je njihova dolžnost kot predstavnikov javne televizije, da to neodvisnost tudi obranijo.«
— Medijski strokovnjak dr. Marko Milosavljević (Studio City, 10. 1. 2022)
»Drugi temeljni pogoj, da mediji preživite, pa se mi zdi to, da se morate, da se moramo pritiskom upirati.«
— Starosta slovenskih novinarjev Janko Lorenci (Studio City, 10. 1. 2022)
»Poslušalec: Valentin, kako ’embedded’ si bil?
V. Areh: Nikoli nisem bil vključen, čeprav so nam obljubljali, da bodo tudi ’ostale’ novinarje vključili ...
Poslušalka: Valentin – tisto tvoje poročanje prvi dan okupacije Iraka pa ni bilo podobno novinarstvu, bolj si izpadel navijaški huligan! A ni poročanje nevtralno?
V. Areh: Nekateri hvalijo, drugi grajajo. Potrebno je oboje, kritike in pohvale.
Poslušalka: Valentin Areh – nisi me presenetil. Zaprosi za službo v eni izmed ameriških TV.«
— Sedanji v. d. direktorja javne televizije meni, da je bil v iraško vojno kljub obljubi premalo »vključen«, je pa zato namesto nagradne službe na kakšni ameriški televiziji dobil vsaj tolažilno nagrado direktorja TVS (Klepetalnica 24.ur.com, 14. 4. 2003)
Vojske nikoli niso šle na osvajalske in morilske pohode same in osamljene. Od antike prek srednjega veka vse do novodobnih vojn so jih spremljale kurbe, vlačuge, priležnice. Spolne delavke pač. Pa tudi zabavljači. Pa kurati, ki so tako ali drugače skrbeli za duhovno oskrbo. Ker logistika priložnostno skupaj zbobnanih zgodnjih vojska in pohodov ni delovala, so ne le za drobne priboljške, ampak celo za hrano in saniteto skrbeli drobni trgovčiči. Mešetarji so prodajali vsakovrstno blago, neprisilne »spolne delavke« telo, zabavljači smeh, kurati iluzijo in lažni up. Spomenik vsem vlogam po malem je v enem svojih najboljših komadov postavil Bertold Brecht. Namreč, v delu Mati Korajža in njeni otroci (1938/1939) s podnaslovom Kronika iz tridesetletne vojne je oslikal večplastno preračunljivo in plebejsko naravo marketendarice Ane Fierling, pri vojskah in vojščakih znane pod imenom mati Korajža, ki svoj kramarski voz s tremi otroki vleče v vojaškem pratežu od Švedske do Bavarske, od Poljske in Češke do Francije v času vseevropskih verskih in geostrateških vojn v začetku sedemnajstega stoletja. Brechtova mati Korajža ni visoko moralna, ne nemoralna, je preprosto amoralna, preračunljiva. Vojna, strahote, lakota, pomanjkanje, kuga, smrt, smrad teles in trupel so pač posel in priložnost malih, ušivih, garjavih ljudi. Ali kot poje v songu: Slabič, ki stežka se prebija, / se pač obriše, ko bo mir. Saj vojska je samo kupčija. / Blago je svinec, ne pa sir. Kar pomeni tudi, da prihajajoči mir ni priložnost, ampak grožnja.
No, vojna v Vietnamu in Indokini je bila morda še zadnja nekako »romantična« priložnost profesiji in resnici predanih novinarjev, ki so, skoraj bolj kot žilav upor vietkongovcev, rušili ameriški uradni mit plemenite vojne za svobodni svet ter razkrili in posredovali svetu njeno zločinsko razsežnost in podobo. Na desetine jih je resnico plačalo z življenjem; bili so žrtve navzkrižnega ognja ali celo zahrbtnih umorov. No, od iraške vojne je drugače. Vojske poskrbijo za protiutež neodvisnim novinarjem – še za nekakšne spremljevalne poročevalce, ki z varne distance in pod zaščito armade spremljajo vojno ter svetu posredujejo podobo in sliko, ki je nastala v scenografskih in scenarističnih delavnicah gostitelja. Ti »embedded« ali vključeni medijski služitelji – moj prijatelj jih je duhovito poslovenil kot ugnezdeni novinarji – so bili sicer tudi prej prisotni in znani, a tako prevladujočo vlogo so dobili v zadnjih dveh, treh desetletjih. S pojavom smo se pri nas srečali, ko je imela POP TV, ki danes profesionalno izvaja informativno poslanstvo, v umazani iraški vojni nekakšnega embedded poročevalca. Vsekakor je bila ta epizoda grd madež, ki je bil povezan s takratnim lastništvom, splošno prozavezniško in provojno evforijo ter posledično uredniško politiko.
A danes, skoraj dvajset let po vojni v Iraku, v kateri sta se diskreditirala vojaško zavezništvo in velik del tako imenovanega novinarstva, sedanja oblast kot svoje volilo na vrh javne televizije postavi nekoga, ki pooseblja najslabšo, prav to najbolj sporno podobo žurnalizma. To je večja žalitev za javno televizijo kot vsakršno, tudi najbolj neposredno omejevanje in cenzuriranje novinarskega dela.
Ni kaj. Do volitev je še dobre tri mesece. Razplet dogodkov kaže, da ne bo dovolj pritajeno čakati na morebiten ugodni razplet. Treba se je neizogibno in takoj upreti. Zadnji primeri lomastenja po Studiu City in Tarči na TVS kažejo, da se upor ne sme odlagati. Kažejo pa tudi, da je upor možen in je lahko potencialno uspešen.
A vse kaže, da bo morala javnost, katere del je neodvisno novinarstvo, na aprilskih volitvah premagati tako janšizem kot preračunljivo zavezništvo Kul in tudi vse nove mesije. Nasprotnike in zaveznike torej. Slednjim bo preprosto treba dopovedati, da so svoje žetone in kredite za napake, preračunljivost in sebičnost že zdavnaj potrošili; da noben prestižni boj nima prednosti pred skupnim bojem za odpravo zdajšnjega vzdušja. Navsezadnje so k njemu dodobra prispevali in ga omogočili tudi oni. Zavezniki.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.